Molitev so pljuča duhovnega življenja vsakega kristjana. Moliti in se ne naveličati, je bil odmev pretekle nedelje; moliti tako, da se besede našega srca sploh lahko imenujejo molitev, pa je rdeča nit današnje nedelje.

Farizej in cestninar. Oba molita, toda zelo različno. Skupno jima je pravzaprav samo to, da oba prideta v tempelj. Tempelj je bil velikanski kompleks z veliko stavbami, dvorišči, stopnišči, ograjami, ki so ločevale prostore za moške in ženske itd. Tudi osrednje svetišče se je delilo na sveti prostor, namenjen samo duhovnikom in še presveti prostor, kjer so bile Mojzesove table, kot znamenje Božje navzočnosti. Sem pa je smel pod strogimi pogoji samo enkrat na leto vstopiti veliki duhovnik. Človeku se je bilo praktično nemogoče približati Bogu; Bog je bil nedostopen. Edini stik z Bogom so bile daritve in molitve, ki jih je človek opravljal bolj ali manj »na daljavo«. Kdor je bil na družbeni lestvici višje, na primer farizeji, je smel narediti kakšen korak naprej od vrat, kar je razvidno tudi iz današnjega primera farizeja in cestninarja. Tako je veljalo pri ljudeh, ne pa tudi pri Bogu. Na to Jezus spomni poslušalce današnje prilike. Molitvi ne daje vrednosti človekov družbeni status, ampak njegovo srce. Modri Sirah nam v prvem berilu to lepo pove: »Bog ne bo nikoli prezrl prošnje sirote in vdove, ki toči solze.« Velja molitev ponižnega in iskrenega srca.

Potrditev tega prinaša Jezus s svojim prihodom na svet. Tempelj bo izgubil svoj pomen, saj je Jezus sam postal svetišče, v katerem prebiva Bog. V njem ni nobene pregrade, nobene ovire za človeka, ki želi ponižno in skesano vstopiti vanj, to je v Gospodovo srce.

Ta preobrat se je zgodil na veliki petek. V trenutku Jezusove smrti se je v templju pretrgalo zagrinjalo, ki je ločevalo tisti presveti prostor z navzočnostjo Boga od prostora, kjer je bil človek. Zaradi Jezusove smrti med Bogom in človekom ni nobene zavese več. Bog in človek sta spet v enem samem prostoru, kakor je bilo pred prvim grehom v raju. In še nekaj je pomembno pri tem zagrinjalu v templju: pretrgalo se je od zgoraj navzdol, ne od spodaj navzgor. Pretrgano zagrinjalo je delo Božje moči, moči od zgoraj, iz nebes. Tega ni storil človek s svojim naporom. Človek ne more ničesar narediti od spodaj navzgor, na način, kot je to delal farizej, ki se je postil, dajal desetino in molil trikrat na dan. Človek mora preden se teh stvari loti -in je prav, da se jih – narediti to, kar je naredil cestninar: priznati svojo revščino in sprejeti pomoč od zgoraj, sprejeti, kar je Bog storil zanj, ko je daroval Sina. Dokler tega ne stori, se človek nima pred Bogom kaj hvaliti s svojimi dosežki. Ničesar nimam, kar bi Bogu lahko podaril, saj je vse njegovo. Vedno, kadar kot farizej slonimo na sebi, ostanemo prazni. Samo kdor dojame veličino Božjega usmiljenja, kakor cestninar, zares obogati. Prvi, ki se je poistovetil s tem cestninarjem, je bil apostol Pavel, ki nam govori v drugem berilu. Ob spoznanju Božjega usmiljenja, je sestopil iz vloge farizeja, kar ji je služil z vso zagnanostjo. Ko je padel s konja vzvišenosti in hudobije, je postal ponižno orodje evangelija. Iz farizeja, ki se je še kako postavljal pred Bogom in preziral kristjane, je, zato, ker se ga je Bog usmilil, postal služabnik, sam preganjan in preziran in kot tak izpolnil poslanstvo prvega in največjega misijonarja. Ob koncu je mogel izreči besede, ki smo jih tudi mi danes slišali: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Prehoditi to pot, ki jo dobro poznamo, je vabilo za nas. Prosimo moči in poguma, da se je ne bi izogibali.

Franc Likar, župnik