Najbrž se vsi strinjamo, da v krščansko življenje, v življenje po veri, spada molitev. Da je molitev nujna, če hočemo zmagovati in napredovati, nam močno prigovarja današnja Božja beseda. V prvem berilu smo slišali o zelo preprosti molitvi. Mojzes je bil pred Bogom z dvignjenimi rokami. Ko je omagal, sta mu pomagala Aron in Hur. V psalmu med berili nam starozavezni pisatelj stavi pred oči neizpodbitno resnico: »Moja pomoč prihaja od Gospoda«. V drugem berilu apostol Pavel spodbuja Timoteja k molitvi ob Svetem pismu. V evangeliju nas s priliko o vdovi in sodniku spodbuja k vztrajnosti v molitvi, naj se ne naveličamo moliti z vsem zaupanjem – in bomo uslišani.

Ustavimo se ob prvi podobi molitve, to je pripoved bitke med Izraelom Amalečani v Rafidimu. Smo v času štiridesetih let puščave, ko se ljudstvo pripravlja na vstop v obljubljeno deželo. Toda pred tem se mora naučiti bojevanja. Država mora imeti sposobno vojsko, česar se Izrael dobro zaveda. Zaveda pa se tudi, da niso le navadno, ampak izvoljeno ljudstvo, od Boga določeno za posebno poslanstvo, kakršnega nima nobeno drugo ljudstvo. Poleg tega, da so njihove roke pripravljene na boj s sovražniki, morajo biti pripravljene tudi da se dvignejo k Bogu – v molitev. Potrebna je dejavnost in potrebna je molitev. Na rafidimski ravnini so bili potrebni bojevniki, na vrhu gore nad njo pa je bil potreben Mojzes, ta mož, ki je vsa ta leta od izhoda iz Egipta predstavljal vez med ljudstvom in Jahvejem. V času bitke je na gori zato, da ohranja to vez – z rokami dvignjenimi v molitvi. Kot je bil v dolini potreben Jozue, da se je bojeval, je bil na gori potreben Mojzes, da je molil. Toda ne eden ne drugi tega, zaradi česar sta tam, ne more delati sama. Jozue ni mogel sam v boj, potreboval je mnogo mož, vojsko. Pa tudi Mojzes je potreboval pomoč. Potreboval je dva moža, Arona in Hura, da sta mu podpirala roke, ko so mu opešale. To so podobe, ki nam jasno govorijo o tem, da je kristjan človek občestva. Nihče ne more bivati sam.

Tudi molitev je dejanje občestva, vedno, tudi takrat, ko molimo sami. Vedno smo del Cerkve, del živega telesa Kristusa, sestavljenega iz mnogih udov, kot bi rekel sveti Pavel. Da na primer nekdo oznanja evangelij, poučuje vero, opravlja to ali ono službo ali delo v Cerkvi, v župniji, je potrebna molitev drugih. Brez molitvenega zaledja nobena skupnost ne more uspevati. Kako zelo to velja še zlasti za župnijo. Vsa skladnost in povezanost različnih dejavnosti, vseh prizadevanj in naporov mnogih je mogoča, ker smo vsi živi organizem.

Ta podoba nas spominja tudi na Jezusa samega. Od velike noči in vnebohoda je tisti, ki drži obljubo, ki jo je dal, da bo z nami do konca sveta. A na koncu današnjega evangelija naletimo na osupljivo vprašanje ki ga postavi: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Bog je pripravljen uslišati naše molitve, nam dati vse in še več, kot smo sploh sposobni prositi, toda ključ do uslišanja naših molitev je naša vera. Dobro ve, česa potrebujemo, kakor je tudi krivični sodnik zelo dobro vedel, česa potrebuje vdova, ki je kar naprej hodila k njemu in ga utrujala. Pomagal ji je zaradi njenega zaupanja.

Nekdanji koprski škof Janez Jenko je imel za škofovsko geslo besede: VERA ZMAGA. Vera je tista, ki zmaguje: v dolini, kjer se odvija Jozuetova bitka in na gori, kjer Mojzes dviga roke. Če je premalo zmag – na družbenem, svetovnem področju in v osebnem življenju posameznega človeka, jih je zato, ker ni vere, ki bi zmage dosegala.

Franc Likar, župnik