Med najbolj izpričanimi in najbolj natančno predstavljenimi poročili o Jezusu v evangelijih so čudeži. Verjetno so ljudje Jezusa v času njegovega življenja videli bolj kot tistega, ki dela čudeže in manj kot preroka. Dokaz za to najdemo tudi v Apd: »Jezusa kot tistega, ki ga je Bog pred vami izpričal z močmi, čudeži in znamenji.« Nič drugače gotovo ne bi bilo danes. Pa tudi Jezus sam poudari čudeže, ki jih je delal kot dokaz pristnosti njegovega mesijanskega poslanstva, ko v Matejevem evangeliju pravi: »Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni«. Skratka: iz Jezusovega življenja ni mogoče odstraniti čudežev, ne da bi zmaličili zasnovo evangelija.

In zato je na mestu tudi vprašanje, zakaj imajo čudeži tak pomen?

Čudež je najprej dejanje, ki izzove čudenje. Čudež prihaja iz glagola »čuditi se«. Zelo pomembna sestavina naše vere je čudenje: naše čudenje nad vsem, kar Bog za nas ustvarja, kar nam daje, s čimer nas vodi. Vse, od najbolj drobnega živega bitja naprej mora v nas vzbujati čudenje. Višek od vsega, kar mora v nas zbujati čudenje, pa smo mi sami, človek kot Božja podoba, mi za katere je Bog pripravljen storiti najbolj neverjetne stvari, da bi živeli eno življenje z njim samim, saj nas je ustvaril zase, kot pravi sveti Avguštin, da bi skupaj z njim bili ena sama sreča. Čudež je, da smo. Ni čudež samo to, da Jezus ozdravi človeka gobavosti, ali slepote, ali ozdravi suho roko. Ves človek, s telesom in dušo in predvsem s tem, da je podoben Bogu, je vendar večji čudež, kot na primer suha roka, ki je v nekem trenutku na nepojasnjen način ozdravi. Vsi drobni čudeži, ki jih je Jezus delal in so opisani v evangelijih, pa tudi vsi drobni čudeži, ki se vedno dogajajo, so nad dani zato, da bi se zavedali čudeža svojega bivanja, se tega veselili in ne bi noben trenutek nehali biti zanj hvaležni. Čudeži so torej namenjeni naši veri.

Največja nevarnost pa je, da ob čudežih ostanemo neprizadeti in zato nehvaležni. Če čudež v nas ne povzroči hvaležnosti, je škoda, da se je zgodil. Da, škoda je, da smo na svetu, da nas je Bog ustvaril, če se za ta dar Bogu ne zahvaljujemo. Kako lep izraz vere in hvaležnosti je, kadar kdo po težki bolezni, ko se mu vrne zdravje, gre v zahvalo na Božjo pot, ali naroči sveto mašo. To so drobna znamenja, ki odkrivajo pravo plat naše vere, ki je hvaležnost.

Ne smemo pa prezreti, da nas Jezus ozdravlja najhujše bolezni, to je greha in vsega, kar greh prinaša. Vsak Jezusov čudež spremlja odpuščanje grehov, če le je Jezus pri človeku našel kaj vere. Greh je bolezen, ki najbolj izmaliči človeka, ga oropa notranjega miru in ga spremeni – ne na boljše, ampak na slabše. Greh je najzahrbtnejša bolezen in sovražnik. Gobavost je veljala za bolezen, ki jo povzroča greh. In največji greh in najhujša bolezen je nevera in z njo nehvaležnost do Boga. Ta se kot epidemija neizmernih razsežnosti širi v našem času, ki najeda in žre ljudi in uničuje srečo. Sodobni človek je težak bolnik, ki sam ne najde več poti k zdravniku. Ta bolezen je nalezljiva, kakor gobavost. A je tudi ozdravljiva, kakor gobavost. Zato nas današnji evangeljski čudež vabi, da ne odnehamo v skrbi za duhovno zdravje, za zdravje naše vere in hvaležnosti Bogu.

Franc Likar, župnik