Bogoslužje Božje besede pri današnji sveti maši nas popelje v razmišljanje o veri. Da je vera temelj, na katerem je vredno graditi stavbo svojega življenja, sicer se poruši. Svari nas pred tem, da bi vero v ta svet in njegove dobrine pomešali z vero v Boga in večne dobrine; in končno, da je vera silna moč – če jo primerjamo z silami narave, ruva drevje in prestavlja gore. Vera iz nemogočega dela mogoče, spreminja svet, ko spreminja posameznega človeka.

Zato je dostikrat edina smiselna prošnja ta, ki so jo Jezusu izrekli apostoli in je uvod v današnji evangelij: »Gospod, pomnoži nam vero!« Pomnoži – Jezus pravi, da ni pomembna količina, lahko jo je samo za velikost gorčičnega zrna, najmanjšega med vsemi semeni, ki padejo v zemljo. Pomembno je, da je to seme živo. V gorčičnem zrnu je življenje, ki se razraste v najmogočnejše drevo. Vero je treba ohranjati pri življenju. Seme vere je treba posejati, zalivati in okopavati, se vsak trenutek veseliti njegove rasti.

Ko posekajo kakšno veliko staro drevo, na tistem mestu zazija praznina. Kako zeva praznina, kjer ni vere; kjer je vera nekdaj bila in jo je nekaj izpodsekalo.

Naša družba se je znašla v duhovni praznini in popolnoma izgubila kompas. Ni sejala gorčičnih semen vere in tistih vrednot, ki rastejo edino iz nje. Na dolgi rok se to ne izide. Vera zahteva trdo delo, kakor delo hlapca, kot ga omenja današnji evangelij. Hlapec mora poznati svoje dolžnosti in jih tudi izpolnjevati, ne pa, da se postavlja pred Gospodarja in nad njega. V odnosu do Boga ne moremo in ne smemo ostati drugo kot hlapci. Vedeti moramo za svoje dolžnosti in jih izpolnjevati. Bog ni v ničemer naš dolžnik, saj nam že tako daje vse. Ničesar nimamo, kar bi ne bilo njegovo. S tem ko živimo po veri, Bogu ne delamo usluge. Kar mislimo, da delamo za Boga, v resnici delamo zase. Iz naših molitev, naše zvestobe zakramentom, iz naših dobrih del iz naše plemenitosti, raste gorčično zrno naše vere in nam pomaga živeti.

Danes je rožnovenska nedelja. Mesec oktober nas želi spomniti na lepoto molitve rožnega venca. Molitev je dihanje duše. Dihanje ohranja življenje. Molitev ohranja pri življenju gorčično zrno naše vere. Moliti rožni venec pomeni posvetiti nekaj časa Bogu, predvsem pa sebi. Pomeni ustaviti se sredi vsakdanjega hrupa in usmeriti svoj pogled tja, od koder prihaja resnični blagoslov na naše delo, na naše napore, dvome, na našo utrujenost.

Ob skrivnostih rožnega venca v luči Jezusovega in Marijinega življenja presojamo svoje življenje, vidimo sebe v tisti resničnosti, v kakršni nas gleda tudi Bog. Na začetku rožnega venca molimo vero. Zakaj? Zato, da pokažemo, da je glavni namen te molitve predvsem poglobitev in krepitev naše vere; z molitvijo prilivamo temu svojemu gorčičnemu zrnu nov življenjski sok. Rožni venec umirja naše misli in jih usmerja k Bogu. Vera naših družin je v preteklosti rasla iz molitve rožnega venca. Naši predniki so živeli v veliko težjih razmerah kot mi danes. Pa še zdaleč niso bili tako črnogledi kot smo mi. Lažje so živeli zaradi molitve. Naj našo vero krepi molitev – to je sporočilo današnje rožnovenske nedelje. Prosimo Gospoda za pomnožitev: mi svojo molitev, on našo vero, da jo bo odsevalo naše življenje.

Franc Likar, župnik