Ko sledimo Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem, se danes srečamo s priliko o krivičnem oskrbniku. Z opisovanjem zvitosti, s katero je oskrbnik upravljal gospodarjevo bogastvo, Jezus ni imel namena odobravati oskrbnikovega nepoštenega ravnanja, ampak je želel osvetliti dobro lastnost, ki je pomembna pri človekovi zavzetosti za Božje kraljestvo in njegove dobrine. Gre za Jezusov nauk, ki zadeva eno temeljnih razpoloženj kristjana pri rabi denarja oziroma gmotnih dobrin. Uporaba bogastva je povezana z mnogimi vidiki krščanskega življenja, predvsem pa z novo zapovedjo ljubezni do bližnjega.

Uvod v ta nauk je vprašanje, ki si ga je zastavil krivični oskrbnik, ko mu je šlo za nohte: »Kaj naj storim?« In najde odgovor. Doživi preobrat, h kateremu smo vsi poklicani. Od zaprtosti vase in služenja samemu sebi, k drugemu človeku. Oskrbnik začne iskati prijatelje in se nauči odpuščati. Nauči se dajati, postaja velikodušen. Koliko si dolžan? Sto vrčev olja. Brž sedi in zapiši petdeset. Do drugih postane radodaren, še več: razsipen. Postane prijatelj, ki ne šteje in meri, ampak velikodušno razdaja. Prav ti prijatelji, ki si jih je pridobil na svetu, kjer vlada krivični mamon, mu bodo odprli vrata in ga sprejeli v večno bivališče, kjer krivičnega mamona ni več. Nebesa so tam, kjer so prijatelji, ne kjer je krivični mamon. Božje kraljestvo se širi v tolikšni meri, kolikor se širi prijateljstvo.

Zvitost, ki jo ljudje tega sveta kažejo v rabi denarja, da si zagotovijo zelo začasno blaginjo, moramo v resnici pokazati v uporabi bogastva tega sveta glede na resnično bogastvo na način, da bomo sprejeti v večno bivališče. To bo mogoče, če bomo zemeljsko dobrine uporabljali tako, kot zahteva od nas največja zapoved medsebojne ljubezni, to je v duhu bratstva in solidarnosti, ki izvirata iz tega, da se čutimo člani iste velike družine bratov in sester v Kristusu. Samo tako bomo sprejeti v Očetovo hišo in deležni dobrin, ki nam jih je obljubil.

Kako je to zares najpomembnejše, potrjuje dejstvo, da Jezus v evangeliju neštetokrat govori na to temo. Na primer: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih… Kjer je vaš zaklad, tam je vaše srce. Ali na primer v srečanju z Zahejem: »Polovico svojega premoženja dam ubogim…« In Jezusov zaključek: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje.« Ali prva Cerkev v Jeruzalemu: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila enega srca in enega duha. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.«

Jezus vabi človeka, naj se od zagledanosti vase obrne k gledanju, ki je bolj bratsko in solidarno. Ni predpisa, koliko smo dolžni dati od odvečnega imetja bratom in sestram v pomanjkanju, mero moramo najti sami. Bolj ko se bomo zavedali te pripadnosti veliki družini Božjih otrok, bolj nas bo Sveti Duh usmerjal k uresničevanju medsebojnega bratstva na način, da ne bomo skupaj s tem, kar imamo, podarjali tudi sebe. V tem je lepota bratstva in prijateljstva. V tem je lepota nebes.

Franc Likar, župnik