Danes smo prisluhnili kar celotnemu 15. poglavju Lukovega evangelija, ki prinaša tri tako imenovane 'prilike usmiljenja': o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri so nam poznane, gotovo pa nam je najbližja tretja – o izgubljenem sinu.

Zakaj so te tri prilike skupaj? Tem prilikam so skupni trije poudarki:

~ Imajo istega protagonista: glavna oseba je Bog sam. On je pastir, ki se mu izgubi ovca, on je žena, ki izgubi drahmo in je oče, ki je izgubil enega od sinov.

~ Druga skupna stvar je, da gre v vsakem primeru za nekaj izgubljenega. Tudi Bog izgublja.

~ Tretja skupna stvar, ki je resnično pomembna, a jo po navadi spregledamo, pa je veselje. Veselje najditelja, ko je izgubljeno spet pri njem. Veselje ob najdeni ovci, najdeni drahmi in najdenemu sinu Jezus primerja veselju, ki bo nastalo, ko se bo spreobrnjen grešnik pridružil nebeščanom. Boga je strah, da bi koga za večno izgubil in do konca upa, da se bo izgubljeni, oddaljeni, vrnil. Izgubil se je, ker mu je dal svobodo. Bog spoštuje naše odločitve, a mu je hudo, če se odločimo tako, da mu obrnemo hrbet in gremo proč, Kajti vedno, ko gremo od njega proč, gremo v svojo nesrečo. Bogu preostane samo to, da upa.

Veselje, ki ga doživlja Bog ob najdenju izgubljenega, je tako veliko, da v to veselje pokliče tudi vse druge. Tudi vse tiste ovce, ki se niso izgubile; tudi starejšega sina in vso družino. Če se ustavimo pri starejšem sinu, izvemo veliko o tem, kakšna mora biti naša pripadnost Bogu - naša vera. Starejšemu sinu življenje v očetovi hiši ni bilo v veselje, ampak v muko. Biti vedno z Očetom mu ni pomenilo privilegija, ampak si misli, da ima pri očetu vedno nekaj v dobrem; nekega kozlička, ki pa mu ga oče ne privošči. Očeta bi ljubil, če bi mu dal tisto 'več', tisti višek: regres, trinajsto plačo,…. Ni vesel, ker ima očeta, ki mu vse daje, ni vesel dostojanstva sinovstva. Ni vesel niti sebe, ker je pošten, pravičen in ne dela napak. Ob vsem, kar je in kar ima, je večni godrnjač.

Bog pa nas vabi k veselju, ker se On veseli vsakega od nas. Njegovo veselje ne more biti popolno, če mi nismo veseli, če nismo soudeleženi pri njegovem veselju. Zato ob najdenju izgubljenega povabi k veselju vse ostale: domače, sosede in prijatelje.

Ker se Bog vsakega od nas veseli, hoče, da se tudi mi veselimo drug drugega, brez nevoščljivosti, da bi imel Bog druge raje od nas. Daljšo pot kot nekdo prehodi do njega, bolj se Bog veseli njegove vrnitve. Saj tako ravna vsak oče in vsaka mati. Bodimo hvaležni, če nas Bogu ni bilo treba iskati kje daleč. Vesel nas je vseeno, posebej, če se tudi mi znamo veseliti svojih bližnjih.

Franc Likar, župnik