V čem je prava življenjska modrost? To vprašanje odpira in nanj tudi skuša podati odgovor današnja Božja beseda. Pisatelj Knjige modrosti, iz katere je prvo berilo, kakor apostol Pavel v drugem berilu in Jezus v evangeliju soglasno zatrjujejo, da ni prave modrosti brez poslušnosti Bogu. Človekove misli so zelo nestanovitne, bojazljive, zaradi česar nas hitro zanaša. Božja modrost pa te šibkosti ne pozna; Božja misel se ne spreminja in je edina, ki lahko človeku kaže resnično pravo pot in se človek nanjo lahko popolnoma zanese. Zato pa je treba Božjo misel, izraženo zlasti v Božji besedi – v Svetem pismu, vedno znova premišljevati, se vanjo poglabljati, se o njej z drugimi pogovarjati in seveda iz nje živeti.

Če pozorneje beremo današnji evangeljski odlomek, se nam prvi hip zazdi, da je ta Božja modrost preveč zapletena in preveč trda za ušesa današnjega poslušalca. »Če kdo ne sovraži svojega očeta, matere, žene…. In kar je še huje: kdor ne nosi svojega križa…... ne more biti moj učenec. Jezus to naroča, ukazuje, potem, ko je že tolikokrat povedal, da je treba vsakega človeka ljubiti, celo bolj kot samega sebe. Kako naj si razlagamo ta nasprotja?

Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni; naj bo do drugih ljudi, kot do samega sebe in svojega imetja. A ne gre za to, da bi Jezusa »količinsko« ljubili nekoliko bolj ali precej bolj kot vse drugo, ampak za to, da je ljubezen do njega drugačna. Ljubezen do Boga ni ena izmed ljubezni, ki jih imamo; Boga ne moremo narediti za eno od sestavin našega življenja.

Ljubezen do Boga je temelj, je podlaga, je zemlja iz katere rastejo, se hranijo vse druge ljubezni. Zelo zgrešeno je misliti, da ljubezen do Boga vstopa v konkurenco z različnimi človeškimi ljubeznimi: do staršev, zakonca, otrok ali bratov in sester. Kristus ni »tekmec« v ljubezni; do nikogar in na nikogar ni ljubosumen.

Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih ljubezni, ampak jih ureja. On je namreč tisti, v katerem vsaka ljubezen najde svoj temelj in svojo oporo ter potrebno milost, da bi jo lahko živeli do poslednjih globin. Najlepše to ponazarja ljubezen v zakonu, ki ji je zakrament Božje ljubezni. Kristusova ljubezen v zakramentu svetega zakona možu in ženi zagotavlja, da ju bo v njunih naporih podpirala in vodila tista ljubezen, s katero Kristus ljubi Cerkev.

Ljubezen do Kristusa pomeni pripadati Kristusu, živeti njegovo usodo. Ta usoda pa je tudi križ. Ne gre zato, da križ iščemo, si ga želimo. Tudi Jezus si ni šel sam iskat križa; v pokorščini Očetovi volji je vzel nase trpljenje, ki so mu ga ljudje naložili na ramena in ga s svojo pokorno ljubeznijo spremenil iz orodja kazni v znamenje odrešenja in slave. Jezus ni prišel, da bi pomnožil človeške križe, ampak, da bi jim dal smisel in bi jih ljudje lažje nosili. Kdor išče Jezusa brez križa, bo našel križ brez Jezusa. To pomeni, brez moči, da bi ga mogel prenašati.

Prav nič dobrega ne more nastati brez napora, brez žrtve, brez križa. »Vse pa premorem v njem, ki mi daje moč«, pravi apostol Pavel. In vse premorem, če imam ljubezen do njega na prvem mestu.

Franc Likar, župnik