Gotovo vsi poznamo kakšnega človeka, ki je rad v ospredju, je rad opažen, ki je najbolj glasen in ima rad zase vse, kar je najboljše. V družbi takšnega človeka ni prijetno. Božja beseda nas danes spomni, da to ni samo stvar bontona, olike, ampak, da ima človeška ponižnost tudi duhovno razsežnost. V prvem berilu iz Sirahove knjige beremo lepo spodbudo: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Ali kot nas spomni apostol Pavel, da je podlaga za našo ponižnost Kristusova ponižnost, ki se je ponižal do sramotne smrti na križu. Prav zaradi tega je krepost ponižnosti pogoj za vero. Ošaben človek nikakor ne more razumeti križa – Kristusove ponižnosti, ki se je na njem razodela. Človek, ki ni vsaj malo ponižen, ne more biti veren. »Za naduteževo rano ni zdravila«, smo prav tako slišali modrega Siraha.

Ponižnost je pogoj, da človek prizna obdarovanost od Boga; resnico, da je odvisen od Boga. Človek se namreč tako zelo rad zanaša na svoje znanje, imetje ali ugled. Iz tega sledi, da kolikor je kdo na družbeni lestvici – med ljudmi višje, toliko več ponižnosti potrebuje, toliko bolj se mora truditi, da bo priznaval Boga. Človek, ki misli, da nihče ne ve več od njega, se tako obnaša tudi v odnosu do Boga. Ne moremo si zamisliti, da bi tak človek molil - kvečjemu kot tisti farizej, ki je rekel: »Gospod, zahvalim se ti, da nisem kakor drugi ljudje.«

Jezus nam glede tega daje merilo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« in daje za zgled samega sebe: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel…« Delati dobro tistim, ki nam ne bodo mogli vrniti. Zelo narobe bi Jezusovo navodilo glede zasedanja mest razumel tisti, ki bi sedel na zadnje mesto zato, ker bi čakal, da ga bodo povabili višje. Svatba v Jezusovi priliki je podoba nebeške gostije v večnosti. Pred Bogom smo vsi majhni, grešni in slabotni. In če nas on iz čiste ljubezni vabi v svoje kraljestvo, si pač ne moremo sami izbirati mest, saj je to neskončni dar zastonjske ljubezni. Bog nam bo dodelil tisto mesto, ki nam bo pripadlo glede na našo ljubezen in na našo iskreno ponižnost.

Katero mesto nam bo v večnosti dodeljeno je zato odvisno od tega, na katero mesto mi tukaj in sedaj posedemo Jezusa, ki želi vstopiti, a je zelo nevsiljiv, tako zelo, da ga lahko celo pustimo pred vrati. Samo od nas je odvisno, na katerem mestu v hiši našega življenja bo sedel Jezus. Jezus je zelo spoštljiv gost, ki se ne sili na prvo mesto. Jezus vstopa v naše življenje z najbolj spoštljivo ljubeznijo. Ljubezen pa nikoli ni vsiljiva, še manj nasilna ali grabežljiva. Jezus stoji pred vrati in trka, odpira pa človek sam.

Bog si od nas najbolj želi, da njegovega Sina posedemo v svojem življenju na prvo, na najbolj častno mesto. Ker ve da bomo, če tako ravnamo, mi v večji meri deležni njegove gostoljubnosti in njegovih dobrot, kot pa on naših. Saj prihaja za to, da daje in ne da jemlje. Prosimo zato za pravo mero ponižnosti.

Franc Likar, župnik