Tudi danes, kot že nekaj nedelj, so izbrani zelo težki odlomki Božje besede. Evangelija res ni lahko živeti. Zares. Jezusova hoja skozi mesta in vasi, kot jo opisuje evangelist Luka, tudi ni bila lahka. Vso pot je doživljal nasprotovanja in nerazumevanja. V nekem trenutku ga je nekdo izzival: »Ali je malo teh, ki so bodo rešili?« Jezusov odgovor jim je zaprl usta: »Rešili se boste, če boste vstopili skozi ozka vrata.« Ta ozka vrata pa so: Jezus sam. Rešili se boste, če boste živeli evangelij.

Jezusova največja bolečina je bila v tem, da ga izraelsko ljudstvo ni sprejelo. Večina je ostala hladna. Jezus je povedal, kaj sledi temu njihovemu zadržanju: ko boste želeli vstopiti, vam ne bo dano. Tudi če boste imeli veljaven krstni list in potrdilo o birmi. »S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil.« Toda Jezus bo vztrajen: »Ne poznam vas.« Kako lahko je prejeti krst – greš k župniku, če komplicira greš k nekemu drugemu, ki je znan kot medijska zvezda in vse ovire odpadejo. Kako lahko je priti do birme: ni ti treba niti ob nedeljah k maši, kandidatu ni treba niti, da se zna pokrižati, kaj šele zmoliti očenaš. Kako lahko se zdi biti kristjan. Še bolj enostavno bi bilo, če Jezus ne bi zakompliciral: »Ne vem od kod ste!«

»Ljubi Jezus, kako ne veš, saj piše na krstnem listu in na potrdilu o birmi – a ne znaš brati?«

Nekako tako bi z Jezusom debatiral današnji kristjan. Ni vstopnice za nebesa. Papirji še niso vera, čeprav jih je Jezus predvidel, ko je rekel apostolom »Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih…« Kdor ne bo krščen, bo pogubljen«. Zakramente je postavil, da jih uporabljamo in spoštujemo – a s tem je mislil na vse zakramente, ne samo na krst, birmo in prejem evharistije enkrat v življenju – na dan prvega svetega obhajila. Življenje iz zakramentov, življenje iz evangelija so ozka vrata: napor, žrtev in odpoved. Skozi ozka vrata ne moreš, če si preveč otovorjen z vso mogočo kramo. Skozi ozka vrata more samo tisto, kar predlaga Jezus. Evangelij. To je Jezus, ki daruje samega sebe do konca. Ko nas Gospod vabi na pot evangelija, nam ne jemlje nič od tega, kar potrebujemo. Kakor ravnajo pametni starši, ki otroku, ko gre sam na počitnice svetujejo, kaj naj vzame na pot in kaj naj pusti doma, ker bi mu bilo samo v breme in ne v korist.

Tako nas evangelij uči ločevati in puščati ob strani mnoge stvari, ki za našo večno srečo niso koristne, ampak odvečne in škodljive. Kakor se je Jezus odpovedal vsemu, ko je prišel med nas na svet, svojemu božanstvu, samemu sebi, da se je popolnoma daroval za nas.

Zahteven do sebe sme biti zahteven tudi do nas. Zato nas danes svari pred usodno nevarnostjo, v katero lahko pademo: da bi si domišljali, kako so nam nebesa odprta, ker imamo do njih pravico, ali ker imamo privilegij, ker je Jezus učil po naših ulicah, ker smo imeli verne prednike, mame in stare mame. Namesto zanašanja na vse to, pravi Jezus, naj živimo evangelij v njegovi celovitosti; naj dobro uporabimo čas svojega bivanja na zemlji in tiste darove, ki nam jih pošilja v pomoč.

Franc Likar, župnik