Vera je zagotovilo tega, česar ne vidimo. Ne vidimo, a vendar v to nevidno upamo. Ta trditev apostola Pavla daje ton današnji Božji besedi. V tej veri hodimo, to je naša življenjska pot. Na tej poti se dogaja vse: iščemo, najdemo, izgubljamo, se veselimo, jočemo, uspevamo in smo razočarani. Vse to se prepleta, dokler ne pridemo na cilj, za katerega vemo samo to, da je, nič pa o tem, kakšen je. Vse, kar o njem vemo je to, da je za nas dober, ker nam to zagotavlja Bog sam.

O tej poti beremo v prvem berilu. Abrahama pelje pot iz Ura na Kaldejskem v obljubljeno deželo, o kateri Abraham ne ve nič. Samo sklepa, da je dobra, ker ga tja pošilja Bog. Takrat je Abraham zares postal veren. In to velja za vsakega človeka: človek je veren takrat, ko se odpove svoji gotovosti, zanašanju nase, svoji vsevednosti, temu, da misli, kako ima vse v svojih rokah in namesto tega prisluhne Bogu, četudi se Božji predlogi prav v ničemer ne ujemajo s človekovimi predstavami o življenju, o sreči, o dobrem cilju. Izstopiti iz osebne varnosti in gotovosti Ura na Kaldejskem, kjer si domač, kjer vse obvladaš, kjer ti je vse jasno, kjer ti pravzaprav nič ne manjka.

In zakaj bi bilo to pametno? Zato, ker samo tako ne boš razočaran. Ker tisto, kar si sam zagotoviš nikoli ni boljše od tega, kar ti obljublja in pripravlja Bog. Če imaš Božje zagotovilo, da je pot, ki jo hodiš, pravilna, ne potrebuješ drugih zagotovil; še več: puščaš za seboj to, na kar si navezan, brez česar misliš, da ne boš preživel. Abraham je zapustil za seboj materialno bogastvo, neštete ljudi, s katerimi je bil povezan, nazadnje se je bil pripravljen odpovedati najdragocenejšemu: svojemu sinu, edincu, ki ga je ljubil nad vse. V veri, da Gospod ve, kaj dela in da je to prav, je sposoben tudi te žrtve. Abraham je podoba tega, v kar smo vsi poklicani: nenehno zapuščanje tega, na kar smo navezani; zapuščanje znanega in hoja v smeri neznanega. Zapuščanje vsega, kar nam je dano, da spoznamo, kako nič, kar imamo, ni naša pravica ampak le dar.

Kaj je za to potovanje nujno, nam našteje Jezus v evangeliju. Nujno je ostati buden, z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami. Po poti vere ne moreš hoditi prazen. Potrebna je molitev, potrebi so zakramenti, potrebna so dobra dela, potrebni smo mnogi izrazi ljubezni do bližnjega. Ves čas mora biti v našem srcu misel na Gospodarja, na Gospoda. Sicer zapademo v skušnjavo, da se je Gospodar oddaljil od nas, da nas ne vidi, da mu nismo mar in posledično skušnjava, da bi delali tisto, kar se ne sme: pretepali hlapce, pojedali in popivali. Vsemu temu smo še kako priča v današnjem svetu. Ker se obnašamo, kot da Gospodarja ni, se tudi pot pred nami vse bolj izgublja in prihodnost je vse bolj negotova.

In vsa ta Božja beseda nam je danes oznanjena, da se nam to ne bi zgodilo; da ne bi izgubili tal pod nogami, ampak bi pogumno vsak dan znova prevzeli odgovornost, delali in opravljali svoje dolžnosti, četudi ni vedno lahko in se nam kdaj zamegli v očeh in duši. Komur je veliko dano, se od njega veliko zahteva. Nam je gotovo dano veliko.

Franc Likar, župnik