Prav je, da od časa do časa slišimo tudi Jezusovo besedo o odnosu do materialnih dobrin. Te ne smejo biti najvišji cilj našega življenja.

Jezus pravi: »Varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo.« To pomeni: s še tolikšnim bogastvom ni mogoče kupiti življenja, ne zemeljskega - tega, ki ga sedaj živimo, še toliko manj pa večnega življenja.

Seveda je vsak človek dolžan delati za vsakdanji kruh. Vsak ima tudi pravico od materialnih dobrin, pravico, da razpolaga z nekaj lastnine, ki mu omogoča življenje. Nihče ne pravi, da ni treba človeku delati, napredovati. Toda stvari ne smemo zamenjati: potrebno je služiti denar zato, da bi živeli, ne pa živeti za to, da bi služili denar. Takšna zmotna drža mnoge ljudi vodi v pohlep, ki lahko rani ali celo uniči medčloveške odnose, na kar opozarja Jezus na začetku evangelija: dva brata sta prišla k njemu: »Jezus, reci bratu, naj deli dediščino.« Verjetno težava ni bila v tem, kako deliti dediščino, ampak ali jo sploh deliti. Jezus naj prepriča brata, naj ga spomni na pravičnost. Toda Jezus se ni hotel postaviti na stran enega brata nasproti drugemu. Na svet je prišel oznanjat Božjo pravičnost, ki je drugačna od človeške in jo presega. Opozoril je na napako obeh bratov: iz zemeljskih dobrin sta hotela narediti najpomembnejšo stvar v življenju in temu bi podredila vse drugo, tudi bratsko ljubezen in spoštovanje. Zato jima je odgovoril: »Iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo!«

Jezus opozarja na veliko nevarnost, ki je vedno skrita v materialnih dobrinah, v bogastvu: nevarnost sporov med ljudmi. Ta nevarnost je kot skrit vulkan, ki lahko kar naenkrat bruhne na dan in je vsega konec. Zaradi denarja so se ljudje pripravljeni skregati do te mere, da vse življenje živijo v medsebojnem sovraštvu in da gredo nazadnje tudi skregani v grob. Pohlep človeku tako zaslepi srce, da pozabi na sočloveka, na brata, na vse vrednote in tudi na lastno dostojanstvo.

Vsi poznamo ime Alfred Nobel in Nobelovo nagrado. Nekega dne se je ta učenjak zgrozil, ko je v časopisu prebral svojo osmrtnico. V resnici je umrl njegov brat, vendar se je nekdo zmotil in objavil njegovo ime. Ni takoj odšel do pristojnih, da bi to novico preklicali, ampak si je domisli: »kaj ko bi nekaj dni počakal, da bom videl, kaj bodo časopisi v naslednjih dneh pisali o meni«. In se je zgrozil. Nihče namreč ni o njem napisal nič lepega. Pisali so, da je umrl »kralj dinamita«, izumitelj najbolj smrtonosnega orožja, da je bogatel na račun drugih in tako naprej. To ga je tako pretreslo, da se je odločil za temeljito spremembo svojega življenja, kot je pozneje rekel: »odločil sem se spremeniti svojo posmrtno podobo«. Vse svoje veliko bogastvo je sklenil darovati za letne nagrade za fiziko, kemijo, medicino, literaturo in mir. Tako je nastala Nobelova nagrada.

Ni treba, da bi v časopisu prebrali svojo osmrtnico. Dovolj nam je prebrati današnji evangelij, kjer nas Jezus opozarja, kako pomembna je naša posmrtna podoba, pa ne tista v spominu ljudi, ampak tista pri Bogu. Kaj bo imelo ceno po smrti? Vsa ničevost, velika ali majhna, ki se je z obema rokama oklepamo, se bo umaknila tistemu, kar v življenju ustvarimo za dušo in duha, za ljubezen do bližnjega.

Franc Likar, župnik