Vsem nam je znan star pregovor: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.« Vsi si pri svojem delu želimo uspeha in dobrih sadov. Sveto pismo omenja Abrahama in ga v današnjem 1. berilu postavi za zgled človeka, ki svoje delo opravlja v skladu z Božjim načrtom in voljo. Abrahamovo vseživljenjsko potovanje, njegova podjetnost (vemo, da je bil zelo premožen), je bilo ukoreninjeno v Bogu. Abraham je poslušal Boga, majhne in velike odločitve je sprejemal v skladu z Božjo voljo. Sem spada tudi dogodek, katerega opisuje današnje prvo berilo. Abraham je preprosto sprejel tri popotnike, jih pogostil in s tem sprejel Boga. Staro cerkveno izročilo v teh treh možeh spoznava sveto Trojico. Abraham je tako prvi, ki se mu razodene en Bog v treh osebah. Bog vstopi v njegov dom. Ta preprosta gesta Abrahamovega gostoljubja se je izkazala za več kot rodovitno: zaradi nje se mu je rodil tako težko pričakovan otrok, sin Izak. Rodovitnost Abrahamovega življenja je v tem, da je sodeloval z Bogom, da ga je poslušal in ubogal.

Podobno se odvija zgodba o gostoljubju v evangeliju pri Lazarjevih v Betaniji. Bog vstopi tudi v njihov dom, kjer je deležen gostoljubja. Bog išče priložnost, da nas obišče, da se sreča z nami. Božji obisk pa se ne more zgoditi, če nas ni doma; če človek ni na svojem mestu, tam, kjer mora biti, če je raztreščen in raztresen na vse strani. Prav to pa je Marta. Marta je videla vse polno potrebnega dela in ga tudi skrbno opravljala. Bila je v akciji. Videlo se je, da je glavna pri hiši, da je gospodarica. Njeno delo je res samo njeno – toda ne manjka ji sestrina pomoč, manjka ji poslušnost Gospodu. Njena pridnost zato ne bo rodovitna; nahranila bo telo, duša po bo ostala prazna in lačna. Njena dejavnost je zgolj sad njene pobude, njega znanja, njenega gospodarjenja in gospodovanja pri hiši. Marta je pozabila na najpomembnejše in v resnici sploh ni doma, čeprav je glavna v hiši, ni pri stvari, čeprav ima vse nitke v svojih rokah.

Ni dovolj Boga sprejeti in postreči, bistveno je prisluhniti. Bog ne potrebuje strehe nad glavo, saj je povsod doma, povsod pričujoč; niti ne potrebuje našega krožnika, saj je vse njegovo. Njegov obisk potrebujemo mi.

Med Abrahamom in Marto je razlika. Abraham je – tako smo brali- »stal pod drevesom, ko so trije možje jedli«. Ustavil se je in poslušal njihov pogovor, ki je veljal tudi njemu. Marta pa je govorila, namesto, da bi poslušala; ne samo govorila, celo ukazovati je hotela, sestri Mariji in celo Gospodu samemu. V Martinem srcu manjka ljubezen do sestre in zato tudi njena ljubezen do Gospoda ni prava.

Jezusov obisk pri Lazarjevih nas spomni na skušnjavo, ki se stalno vleče skozi vsakdan vseh nas. To je skušnjava delati brez povezanosti z Bogom in z bližnjimi. Delo brez odnosov, brez občutka. Kot roboti. Naši bližnji so samo tisti, ki ne dosegajo naših kriterijev, zato smo z njimi nezadovoljni in godrnjamo. Naše delo je zaradi tega sebično, v njem iščemo le potrditev zase in se potem utrujeni in izmučeni čudimo, zakaj našega dela drugi sploh ne opazijo in nas ne pohvalijo, našega dela ne cenijo. Saj drugače ne more biti – če s svojim delom istočasno ne gradimo odnosov; če delamo brez poslušnosti Gospodu, ki želi vstopiti v odnos z nami. Robotu se pač ne zahvaljuješ.

Franc Likar, župnik