»Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

Prilika o Usmiljenem Samarijanu ni zgolj prilika, je resnična zgodba. Starokrščanska razlaga pravi, da je nesrečni popotnik Adam, to je vsak človek, vsakdo izmed nas. Jeruzalem, kamor je namenjen, so nebesa, Jeriha pa je ta svet. Razbojniki so človeku sovražne sile na poti proti nebesom. Duhovnik, ki je šel mimo, predstavlja starozavezno postavo, ki človeku ni bila v pomoč, ampak ga je zasužnjevala – bila je sama sebi namen. Levit predstavlja starozavezne preroke. Stara zaveza je torej šla mimo človeka in njegovih stisk in mu ni prinesla odrešenja. Samarijan, ki pride, pa je Kristus sam. Rane, ki jih ima na sebi ubogi popotnik, so grehi; gostišče, ki sprejema ranjenca pa je Cerkev. Gostilničar je pastir Cerkve, ki mu je zaupana skrb zanjo: papež, škofje, duhovniki. Samarijan obljublja, da se bo vrnil: to je Kristusov ponovni prihod ob koncu sveta.

V to predstavo se sedaj postavlja vprašanje »Kdo je moj bližnji?« Sveti Klemen Aleksandrijski je razmišljal: To je najprej naš Odrešenik. Moj prvi bližnji je Jezus; nihče nam ni tako blizu, kakor on. Kdo nam izkaže globlje usmiljenje, kakor on, ki nas dvigne, ko smo na tem, da nas pokončajo rane naših grehov, naši strahovi, naše strasti, naša jeza, naša osamljenost – ko gredo vsi mimo nas in nikomur nismo mar.

Gre pa tudi za vprašanje, komu sem bližnji jaz? Koliko sem sočloveku pripravljen postati bližnji, ali ga opazim, ali se zanj zanimam? Predvsem je pomembno, kako sem mu bližnji. Gotovo ne samo v besedah. Samarijan ni nič govoril, ranjenca ni z besedami pomiloval. Opisano je zgolj njegovo dejanje; vzel ga je v naročje. Bližnjega je treba vzeti k sebi, ga vzeti nase kot svoje breme.

Bili so časi, ko je med kristjani veljalo geslo: »Reši dušo!«; slišano ob kakšnih ljudskih misijonih. Seveda reši SVOJO dušo. Bog in moja duša; razen tega ni na tem svetu pomembno nič drugega. S to držo je nekaj hudo narobe, ker v njej ni prostora za bližnjega. Ne boš rešil svoje duše, če se vsaj malo ne potrudiš narediti nekaj tudi za dušo svojega brata. Vsa naša vera, naša ljubezen do Boga in vera vanj se prepozna v ljubezni do bližnjega.

Ko doživimo, da Jezus sam oskrbi naše rane, moramo tudi sami iti in oskrbeti rane svojega bližnjega. Če pa sami ne bomo pustili, da se nas Gospod dotakne in bodo naše rane ostale odprte, kako naj bolnik pomaga bolniku?

Tako ima evangeljska prilika pomemben zaključek: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Boga ni treba vpraševati, kako se pride v nebesa, saj nam je to sam pokazal; v svojih delih, zlasti pa v svojem križu. Boga ni treba iskati, saj nam sam prihaja naproti v našem bližnjem. In kje so meje, kako daleč sega dolžnost ljubiti bližnjega? Jezus mu odgovarja, da tu ni nobenih meja. Jezus nam s svojo besedo, z zakramenti zdravi neštete rane, ki jih dobivamo od vsepovsod, po lastni in po tuji krivdi. Sklanja se k nam kot usmiljeni Samarijan, nas obveže, vzame v naročje in nese naprej. Naj nas prilika o usmiljenem Samarijanu navdihuje in spodbuja, da bomo drug drugemu opora v iskanju Božje ljubezni.

FrancLikar, župnik