Cerkev se že od nekdaj poslužuje številnih načrtov in programov, da bi kar najbolje uresničevala svoje poslanstvo oznanjevanja in širjenja evangelija. V svetovnem merilu pod vodstvom papeža in škofov organizira koncile in sinode; kaj vse se načrtuje po škofijah in župnijah, do Župnijskih pastoralnih svetov, kjer se verniki trudimo približati evangelij ljudem, s katerimi sobivamo. Današnji evangelij nam razodeva, da je s tem začel že Jezus. To, kar smo sedaj brali in poslušali, je pravi pastoralni načrt- in to zelo natančen in podroben. Lahko rečemo, da tako podrobnih navodil, kot so jih tu prejeli Jezusovi odposlanci, v vsej nadaljnji zgodovini Cerkve ne najdemo več; celo, kako naj bodo obuti, kako naj se obnašajo pri mizi, ko jih kdo povabi v hišo. Še kako bi se veljalo ustaviti ob vsakem od teh navodil posebej in o njem razmišljati. A to ni najbolj pomembno, pomembno je, kar je zapisano v zadnjem stavku: ne veselite se tega, kako vam vaše poslanstvo sijajno uspeva, ampak se veselite tega, da so vaša imena zapisana v nebesih.

Za kaj gre.

Najprej moramo vedeti, da Jezus navodil ni dal samo apostolom (za škofe in duhovnike), ampak slehernemu verniku. Poslanstvo s krstom pripada vsakemu krščenemu. Koliko nam uspeva in koliko ne, je vprašanje debat, analiz, preverjanj, novih načrtov, pri čemer so vzponi in padci, posrečeni in ponesrečeni prijemi. Eno in drugo pa je nevarno. Veliki uspehi pomenijo nevarnost, da se človek prevzame in postane domišljav, veliki neuspehi pa nevarnost, da človek izgubi voljo, obupa in se neha truditi. Na to Jezus misli, ko svoja navodila zaključi z: »veselite se tega, da so vaša imena zapisana v nebesih«. V nebesih so zapisana imena uspešnih in neuspešnih. Veselje ni v tem, ker nam uspeva, ampak v tem, da smo zapisani v Knjigi življenja, pri Bogu; veselje je tam, kjer človek spozna, da je ljubljen in da je v odnosu z Bogom. Takrat se ni treba nič več dokazovati, pred nikomer. Zavedati se neskončne Božje ljubljenosti, je za Jezusovega učenca, krščenega Jezusovega brata in sestro, bistveno. Ko v tej zavesti tudi zaživim odnos z Gospodom, me nič več ne no zadrževali, da ne bi šel med ljudi in jim to pokazal: ne povedal, ampak pokazal. Iz odnosa z Gospodom črpa moč. Njegova moč niso torba, sandali in denarnica. Njegova moč je odnos. Na to je mislil Jezus, ko je pošiljal po dva in dva. Bistvo hoje za Gospodom, v katero želi Cerkev pritegniti čim več ljudi, je pritegniti jih v odnos. Samo v odnosu je mogoče živeti ljubezen in samo v odnosu se ljubezen razodeva. Evangelij se širi s pričevanjem ljubezni.

'Kakor jagnjeta med volkove.' Če ni ljubezni, je nevarnost, da učenec v vsakem, ki ne misli kot on, vidi volka; in še večja nevarnost, da med volkovi sam postane volk.

'Ne hodite iz hiše v hišo.' V navalu načrtov in nalog bi najraje vsevprek hiteli, da bi na koncu odkljukali opravljeno nalogo. Gospod nas opominja, naj bomo pri eni stvari naenkrat in v celoti.

'Stopali boste na kače in škorpijone'. Jezusov učenec se ne boji, ker ve, kdo stoji za njim.

Gospod nas pošilja pred seboj: Njemu pripravljamo pot, ne sebi; da On pride v srca ljudi. Kdor Gospoda resnično ljubi, bo naredil vse, da se njegovo ime širi, da mu vsaj malo povrne za to, ker je njegovo ime zapisano v nebesih. Kadar se Jezusov učenec zares veseli, da je njegovo ime zapisano v nebesih, ne bo več pri miru.

Franc Likar, župnik