Poslušali smo o treh dogodkih, ki so se zgodili Jezusu, ko je bil z učenci na poti v Jeruzalem. Morda se ta tri srečanja niti niso zgodila na eni sami poti, lahko so se zgodila ob različnih priložnostih, vendar jih evangelist Luka navaja skupaj, ker se dotikajo iste tematike; pogojev za hojo za Kristusom.

Jezus se sreča s tremi osebami.

Prvega, ki je nadušen, da bi šel za Jezusom, takoj opozori: lisice imajo brloge, Jezus nima ničesar. Kot da bi mu rekel: preden se odpraviš za menoj, pretehtaj posledice. Jezus noče nikogar prevarati; Jezus ne daje praznih obljub; kdor gre za njim naj ve, da ne bo materialnih koristi, ne bo časti in slave. Na drugih mestih Jezus celo spomni: sovražili in preganjali vas bodo, če mi boste sledili. Skratka, nikoli ne bo nihče mogel reči, da mu je Jezus kaj prikrival, da ga je preslepil in prevaral. Jezus daje človeku popolno svobodo in tudi hoče imeti ob sebi samo svobodne ljudi, ljudi, ki svoje zaupanje stavijo samo na Boga; ne na stvari ali nase.

Drugo srečanje zaznamuje želja nekega človeka, da bi s hojo za Jezusom počakal do očetove smrti. Tudi njega je Jezus zavrnil. V tem človeku je prepoznal nedoločnost. Kdor želi hoditi za Jezusom mora vse, tudi največje stvari, ki so najbolj človeško razumljive, kot je skrb za ostarelega očeta, potisniti v ozadje. Človeške prioritete pred Božjimi. Če človek ne postavi Boga zares in z vso zavestjo na prvo mesto, bo vedno našel nekaj, s čimer bo Boga odrinil: danes ne norem k maši, ker imam rojstni dan, danes ne grem k maši, ker dobim obiske…

Tretje srečanje je podobno: posloviti se do domačih. Kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni pripraven. Orač, ki orje s pogledom obrnjenim nazaj, ne bo zaoral ravne brazde. Hoja za Jezusom ne prenese obujanja spominov na preteklost in na to, čemu vse smo se morali odpovedati, ker smo kristjani. Pomembna je njiva, ki jo orjemo; pomembno je, kako bomo opravili svoje delo in kakšne sadove bo naše delo prineslo.

Skupna korenina vseh treh skušnjav je navezanost na lastni jaz. Za kristjana velja, da ni mogoče odrivati v nek kotiček svojega življenja, nekam na rob, nekam, kjer bo počakal »za vsak slučaj in na prvo mesto postaviti vse drugo: delo, posle, šport … celo družino. To je nujno, kajti če se človek izrine Boga, tudi vse drugo ne bo tisto, kar bi moralo biti. To je sposoben sprejeti tisti, ki razume najprej to, da biti hoja za Kristusom ni suženjstvo, ampak polnost svobode, kot uči sv. Pavel v 2. berilu: »Za svobodo nas je oprostil Kristus.« Človek je svoboden takrat, kadar živi v harmoniji z Bogom. Samo takrat ga nobena stvar resno ne ogroža. Harmonija z Bogom pomeni upirati se grehu. In kadar pade, ne ostane na tleh, ampak dovoli da ga Jezus dvigne, da ga pobere in more iti naprej.

Jezus je res zahteven, tak se nam je predstavil v evangeliju, a je tudi do kraja zavzet za nas in bolj kot smo šibki, bolj poprime. To naj nas danes napolni z hvaležnostjo in utrdi v zaupanju.

Franc Likar, župnik