Prvo, kar navadno rečemo o Sveti Trojici je to, da je skrivnost. Mnogim ljudem je to tudi prva ovira na poti vere, na katero naletijo, se ob njej ustavijo, ne iščejo, in se z vprašanji o veri, o Bogu ne ukvarjajo več. Ob tem rečejo: »Ali ne bi bilo lažje verovati v enega Boga, kot verujejo judje ali muslimani in pika. Odgovor je preprost. Cerkev ne veruje v troedinega Boga zato, ker rada stvari zapleta, ampak zato, ker je do te resnice prišla ob razodetju, ki ga podaja Sveto pismo – Božja beseda in kot ga je prinesel na svet Jezus sam.

Razodetje Svete Trojice nam tako posreduje tudi današnja Božja beseda. Apostol Pavel našteje tri kreposti: vero, upanje in ljubezen. Zelo jasno nam Boga v treh osebah predstavi Jezus v poslovilnem govoru, katerega delček je tudi današnji evangelij. Sveti pisatelj Tertulijan je pred mnogimi stoletji zapisal: »Verujem, ker je nesmisel.« Kaj hoče reči? Verujem, ker je stvar nad našim razumom. Če Bog obstaja, ali ni normalno, da presega naš razum? Če bi hoteli razumeti Boga, bi moral biti naš razum in s tem seveda tudi sam človek večji od Boga.

Drugi razlog, ki govori temu v prid je spoznanje, s katerim se gotovo vsi strinjamo, da je Bog Ljubezen. Če pa je Bog ljubezen, ne more biti samotar. Če je Bog ljubezen, mora biti v njem nekdo, ki je ljubljen in biti mora ljubezen, ki ju združuje. Za naše človeško čutenje je najlepša podoba Svete Trojice zakon med možem in ženo. Narobe rečemo, da je tretja oseba otrok. Pa ni res. Tretja (oziroma kar prva oseba) je Bog, je ljubezen, ki moža in ženo združuje, povezuje in ju dela rodovitna Rodovitnost daj Bog, prva oseba v njunem odnosu, ki je Ljubezen. V Sveti Trojici je ta oseba Sveti Duh: je povezovalec Ljubezni, ki sproža Božjo rodovitnost, sadove, ki omogočajo, da se mi »v njem gibljemo in smo«.

Nauk o Sveti Trojici je zato veliko bolj razločen in razumljiv, kot navadno mislimo. Sveti Trojici, Troedinemu Bogu, pravzaprav delamo krivico, če ji dajemo samo nalepko skrivnosti in nič drugega. Krivda za nerazumevanje Boga ni na Božji strani, ne na strani cerkvenih učenjakov, ampak v resnici na naši strani.

Kaj vse to pomeni za nas, za naše vsakdanje življenje? V prvi vrsti to, da je mogoče živeti skupaj kljub temu, da so med nami mnoge razlike. Če se vrnemo k zakonu in družini: različni po značajih, po spolu, po starosti, različnih pogledov in interesov. Če imamo pred očmi vse ter različnosti, se zdi nemogoče, da bi živeli skupaj. Toda različnost nam je dana kot bogastvo, samo vezivo mora biti pravo – »malta« - to pa je ljubezen. Ljubezen prinaša rodovitnost in to prav tam, kjer je tudi različnost. Zato je uspeh zakonske in družinske skupnosti odvisen od tega, koliko so njeni člani sposobni težiti k edinosti, ki pa jo rojeva medsebojna ljubezen – ta za nas najlepši odsev Boga.

Tako še enkrat vidimo, kako napačno bi bilo imeti Sveto Trojico za nek nerazumljiv cerkveni nauk, ki nima nič z našim življenjem. Nasprotno: Sveta Trojica nam je bliže, kot smo si sami sebi, ranjeni z grehom egoizma, zagledanosti vase in svoje koristi. Razlog je zelo preprost: bili smo ustvarjeni po podobi enega in troedinega Boga; v sebi nosimo njegove sledi in tudi poklicani smo, da živimo po podobi, ko kateri smo ustvarjeni.

Franc Likar, župnik