Preskoči na vsebino


Govorica ljubezni

Prišli smo do binkoštnega praznika, ki je praznik Cerkve v pravem pomenu besede, kajti, kakor nam govori prvo berilo, se je Cerkev rodila ravno na binkoštni dan, ko je Sveti Duh o obliki ognjenih jezikov prišel na skupnost apostolov, zbranih skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo. Iz binkoštnega dogodka izvemo kdo smo kot kristjani in kot Cerkev. Kristjan, pravi sveti Pavel, je tisti, ki ima Svetega Duha: »če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov.«. Kristjan je tisti, ki ga nenehno oživlja in vodi Sveti Duh: »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi«.

Binkošti so zato za Cerkev skupaj z veliko nočjo ena najpomembnejših resničnosti. Binkošti so praznovali že Judje, spominjali so se postave, ko je Mojzes na Sinaju dobil deset Božjih zapovedi. Jezus je ta praznik izbral, da se je Sveti Duh pokazal v novi luči. Dal je novo zapoved – zapoved ljubezni, ki ni zapisana na kamnite plošče, ampak v človekovo srce.

Druga novost so karizme, ki jih prejme posameznik, da z njimi lahko služi skupnosti. So moč Svetega Duha, ki posameznike povezuje v skupnost, v družino, v občestvo. Zunanje znamenje tega je sveta birma – zakrament, ki nas uči in spominja vsega, kar nam je dano in potrebno za srečno življenje. Kristjani daleč premalo živimo iz svete birme. Z birmo nas Sveti Duh spominja, da nam Bog daje vse darove, ki jih potrebujemo v kakršnikoli življenjski situaciji. Sveti Duh je oseba, Božja oseba. Z osebo ustvarjamo odnos. Sveti Duh je oseba, ki želi biti z nami v odnosu, kar pa je lahko samo, če tudi sami to hočemo. Če pozabimo na osebo poleg sebe, odnos zbledi. Vsakdanje izkušnje nam to še in še potrjujejo. To se dogaja med prijatelji – ko se z njim ne srečuješ več, ko ga ne pokličeš več, ko se z njim ne pogovarjaš – odnos zbledi in usahne.

Ko usiha odnos med nami in Svetim Duhom – to osebo, ki je vstopila v naše življenje pri krstu in birmi, ostanemo brez odnosa. Ostane samo še »jaz«. V tem je ves vzrok pešanja vere, problem praznjenja cerkva in če hočete tudi vsega, kar se dogaja s Cerkvijo v njej sami in med tistimi, ki jo samo opazujejo. Če bi ostali v dialogu s Svetim Duhom, se ne bi oddaljili od bistva. Namesto občestva gradimo babilonski stolp: zmešnjavo, nerazumevanje, ihtavo uveljavljanje sebe in iskanje načinov, kako biti sam svoj Bog. Ker smo izgubili odnos.

Zakaj upada število krstov? Zato, ker smo zaposleni z gradnjo babilonskega stolpa; zakaj ni porok – ker gradimo babilonski stolp, to pomeni, da nismo sposobni komunikacije, da ne ustvarjamo odnosov. Začelo se je, ko smo prekinili odnos z Bogom, s Svetim Duhom. Ko človek prekine komunikacijo z Bogom, mu postane naenkrat nepotreben tudi človek. Ne samo nepotreben – tudi moteč. Vsak govori v svojem jeziku in se ne razumemo. Jeziki so se zmešali, med seboj se ne razumemo več. Zakaj toliko ločitev med zakonci, ali toliko nezvestobe med partnerji – ker gradijo babilonski stolp.

Binkošti imajo svojo vrednot, moč in pomen prav v tem, da so nasprotje babilonskega stolpa. Ko so šli apostol Peter in drugi apostoli po prejemu Svetega Duha na ulice Jeruzalema, so jih vsi razumeli. Ker so govorili z govorico Svetega Duha, ki je govorica ljubezni. Te govorice so se naučili v dneh, ko so bili skupaj v molitvi. In moramo se je naučiti tudi mi. Sveti Duh, ki samo čaka, da vstopimo z njim v odnos, mu prisluhnili in sledili njegovim navdihom.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF