Slišali smo odlomek iz Jezusove velikoduhovniške molitve, ki jo je Jezus izrekel vpričo apostolov na veliki četrtek, po končani zadnji večerji. Apostol Janez je to molitev slišal in se mu je zapisala v srce. Če se je do tega večera Jezus s svojimi besedami obračal pretežno na apostole, in na druge ljudi, se sedaj, tik pred odhodom s tega sveta, obrača na Očeta. Jezusove zadnje besede veljajo Njemu, ki ga je poslal na svet.

V tej molitvi Jezus najprej poveličuje Očeta: ga slavi in hvali. Zahvaljuje se mu, da je smel priti na svet in mu prinesti odrešenje. Zahvaljuje se mu, da je smel svetu spregovoriti o Božji ljubezni in jo prinesti med ljudi. Zahvaljuje se mu za ljudi, ki mu jih je zaupal in so mu prisluhnili. Jezus se v molitvi ne vrti okrog samega sebe, okrog svojega trpljenja, ki je bilo tik pred njim. V trenutku, ko bi imel največjo pravico moliti zase, je molil za druge.

In če primerjamo Jezusovo molitev z našo? Kdo bo rekel, da se mi pač ne moremo primerjati, ker je on Bog, mi pa grešni ljudje. Res, ni primerjave, vendar nas zgled Jezusove molitve nima namena spravljati v zadrego. Vabi nas k posnemanju.

PRVIČ: V Jezusovi molitvi imamo zgled zaupljive molitve, kakršna naj bo vsaka naša molitev; v veselju ali v žalosti, v sreči ali v trpljenju. S svojo molitvijo nas Jezus povabi, naj bomo najprej odprti za druge ljudi, prej kot vidimo svoje lastne potrebe in stiske. Če mi vidimo druge ljudi, njihove potrebe in stiske, bo Bog videl tudi naše.

DRUGIČ: Apostoli niso sestankovali in niso sestavljali programa, niso pisali ustave in zakonov, po katerih se bo ravnala njihova skupnost – Cerkev. V tem času so samo molili. Poznamo njihovo tesnobo ob Jezusovem vnebohodu. Nemočni in le še bolj zmedeni so se vračali z Oljske gore, kjer se je Jezus poslovil od njih. Nič niso vedeli, kako naprej. Imeli so sicer Jezusovo naročilo, naj gredo po vsem svetu in naj oznanjajo evangelij odrešenja vsem ljudem – toda čisto realno, po človeško: kaj naj s tem naročilom počnejo? Kam naj gredo, kako, s čim… V tem položaju popolne nemoči so začeli moliti. Ta molitev je sprožila vdor Božje milosti, vdor moči od zgoraj, Svetega Duha. Ta njihova molitev je bila najboljše, kar so mogli storiti.

Ali nista to dva dovolj jasna namiga za kristjane, za današnjo Cerkev? Ko se dostikrat ubadamo sami s seboj in se vrtimo le okrog svojih problemov in mislimo, da bomo vse rešili sami. Ali bi ne bilo bolje pustiti vsaj kakšno od svojih skrbi in dati prostor molitvi?

Največja težava Cerkve in kristjanov je pomanjkanje molitve. Molitev je življenjski sok. Če ga ne črpamo, usihamo. Prav na to nevarnost je Jezus mislil, ko je molil: »če, ohrani jih v svojem imenu!« Kako se ohranimo v Bogu drugače, kakor z molitvijo. Jezus moli za ljudi, naj jih nebeški Oče obvaruje najhujšega: izgube stika z njim. Izguba stika z Bogom je za človeštvo najhujše zlo. Ta izguba Boga se lahko zgodi celo v Cerkvi, med kristjani in je še hujša, ker naenkrat več ne vemo, zakaj in čemu bi bili kristjani, Jezusovi učenci in člani Cerkve. Roke, ki se ne sklepajo k molitvi, prinašajo svetu pogubo. Samo roke, ki molijo, zdravijo ranjeni in bolni svet.

Bolj kot se svet upira Bogu, bolj potrebuje sklenjene roke tistih, na katere Jezus misli, ko pravi Očetu: »ne prosim za svet, ampak zanje, ki si mi jih dal.« In vsi dobro vemo, da smo med tistimi, ki jih je Oče dal Jezusu, tudi mi.

Franc Likar, župnik