Teden molitve za duhovne poklice, ki se danes, na nedeljo Dobrega Pastirja preliva v svetovni dan duhovnih poklicev, je za nas vse povabilo k premišljevanju o pomenu duhovnih poklicev za Cerkev in predvsem k molitvi, da bi Cerkev imela duhovnih poklicev dovolj za opravljanje svojega poslanstva.

Dalje želi nedelja duhovnih poklicev v nas ohranjati zavest, da prav vsi nosimo svoj del odgovornosti za to. Letošnje geslo tedna molitve »Pojdi in popravi mojo Cerkev«, je klic, ki ga je začutil sv. Frančišek Asiški, ko je molil v porušeni cerkvi sv. Damijana. V tem klicu je prepoznal Božji klic v poslanstvo, da pomaga živi Cerkvi, Božjemu ljudstvu vrniti evangeljskega duha, od katerega so se takratni kristjani oddaljili.

Če smo iskreni, moremo najti marsikatero podobnost med takratnim in današnjim stanjem v Cerkvi. Vsepovsod se v Cerkvi poglabljajo različne razpoke. Kdo naj jo popravi? Ali samo papež, kardinali, škofje in duhovniki. Skoraj gotovo se ne bo pojavil novi sv. Frančišek. Evangeljski duh v Cerkvi ne bo ponovno zaživel, če se v prenovo ne vključimo vsi verni, zlasti mi, ki nam Cerkev še vedno nekaj pomeni in nam ni vseeno, kaj se z njo godi.

V času sinode skozi pogovore, ki smo jih začeli in jih bomo v prihodnje nadaljevali na različnih ravneh, v različnih skupinah in skupnostih, zelo izstopa pomen družine. V družini dobijo mladi prvo izkustvo vere in osebnega odnosa z Bogom, ki se preko molitve in zakramentov, še posebej pri sveti maši, utrjuje in poglablja do te mere, da mlad človek začuti, da je od Boga ljubljen in da je Bog vanj vložil poslanstvo, ki ga je zaupal samo njemu. Vsak od nas je poklican, da prispeva svoj delež v cerkvi, vsak po svojih sposobnostih in močeh. Pri tem pa je pomembno, da mlade tudi širša skupnost vernih spremlja, spodbuja in jim pomaga prepoznavati, kje je njihovo mesto v Cerkvi.

Nedelja Dobrega Pastirja izpostavlja pomen ljubečega in zaupnega odnosa med Kristusom in nami, kar predstavlja temelj Cerkve. Gre za odnos med Kristusom – učlovečeno Božjo Besedo, po kateri smo ustvarjeni in nas nenehno nagovarja. Med njo in nami se mora krepiti medsebojna prepoznavnost in z naše strani zlasti predanost. Kristjani vemo, da brez globoke osebne povezanosti s Kristusom, ki je tudi naš Vodnik in Pastir, za nas ni prihodnosti, da ne bomo preživeli.

Danes veliko govorimo o pomembnosti odnosov med ljudmi, o tem, kako drug drugega potrebujemo. Globoko v nas je želja in potreba po bližini drugega človeka, vsak potrebuje nekoga, ki se zanj zanima, ki mu ni vseeno, kaj se z njim dogaja, na kogar se lahko obrne po pomoč. Vse življenje potrebujemo skrb drugega; preveč je tega, česar si ne moremo dati sami. Najpomembnejše stvari so pravzaprav tiste, ki jih dobimo iz pristnih darovanjskih odnosov. Žal smo se danes znašli v zelo individualistični družbeni klimi, ki razjeda naše skupnosti, od družine naprej. To je čas, ki povzdiguje posameznikovo samostojnost, svobodo, neodvisnost itd. Ta družbena klima, ki razjeda naše skupnosti, je tudi eden od bistvenih vzrokov za pomanjkanje duhovnih poklicev. Že čutimo miselnost, ki nam prišepetava, da niti ne bo tako hudo, če ne bo duhovnikov. K maši bomo šli v Log, kakšen duhovnik bo že še ostal. Sicer pa raje molimo v naravi, nekje na gmajni kot v cerkvi, vsak zase, brez drugih ljudi in nam je tako lepše. Ta miselnost prihaja od hudega duha, ki si želi Cerkev brez duhovnikov in posledično Cerkev brez vernikov, torej njen konec.

»Popravi mojo Cerkev«, nas danes vabi Gospod, kakor nekdaj sv. Frančiška. Kako? Tako, kot zmoremo in tam, kjer je naš prostor. Cerkev, za katero vemo, da je razpokana, je skupnost: to so naše družine, naše župnije. Njene razpoke so naše razpoke in mi jih moremo popraviti. Priznati moramo, da je treba stopiti skupaj, vsak je nepogrešljivo potreben. Vsak kristjan mora priti so spoznanja, da ga skupnost potrebuje in da on samo skupnost potrebuje. In da vsi potrebujemo Kristusa, vodnika in pastirja. To je vsebina sinodalne poti, ki jo Cerkev v tem času želi hoditi skupaj. Vsi moramo slediti Pastirjevemu glasu, se na ta glas odzivati, ko nas vabi, naj pogumneje zaživimo medsebojne odnose, naj se ne bojimo drug drugega in naj se ne izmikamo. Izmikanje skupnosti je hkrati izmikanje Pastirju, ki pase čredo in ne razkropljenih, samovoljnih posameznikov. Amen.

Franc LIkar, župnik