Ob prebiranju dogodkov po Jezusovem vstajenju vidimo, kako so apostoli počasi dojemali, kaj se je zgodilo na velikonočno jutro. Dogajanje na veliki četrtek v vrtu Getsemani z vsem tistim razburjenjem na veliki petek in končno z Jezusovo smrtjo na križu, je zanje pomenilo sesutje vsega njihovega upanja. Kljub prvim srečanjem z vstalim je razočaranje ostalo. Apostoli so se vrnili v Galilejo, v svoj kraj, domov; vrnili so se v staro življenje Razumljiva je Petrova odločitev, da gre lovit ribe. Saj drugega tudi ni znal. To je bil njegov poklic. Pa še to se mu naenkrat ni več obneslo. Vso noč je s tovariši metal mreže, pa niso nič ujeli. Kljub znanju, ki so ga imeli, kljub naporom, je mreža ostala prazna. Ko pa so vrgli mrežo na Gospodovo besedo, so bili uspešni. Razlog uspeha je Jezusovo vstajenje, ki je vse spremenilo. Nič več ne bo tako, kot je bilo prej. Jezus je zato šel v smrt na križu in jo je zato premagal, da bil s človekom in človek z njim. Če so se apostoli vrnili v staro življenje, ne bodo več uspešni; po novem bodo uspešni samo s Kristusom. Odslej samo Gospodovo vstajenje zagotavlja uspeh. Za človeka obstaja prihodnost samo še skupaj s Kristusom. V tem je Jezusovo vstajenje zgodovinski preobrat.

Z Jezusovim vstajenjem stopijo v popolno veljavo njegove besede in postanejo neizpodbitna resnica: »Brez mene ne morete ničesar storiti!« Kadarkoli se bo človek zanašal le na svoje moči in sposobnosti, bo njegov napor obsojen na propad, tudi če bo še tako prepričan, da dela prav in da je celo Bogu všeč. Primer te zmote je apostol Peter pred Jezusovo smrtjo in vstajenje. Zanašal se je nase, stvari je jemal v svoje roke. Po vstajenju pa ga je dosegla Božja milost, da je ob svojem neuspehu spoznal resnico: sam ne zmore ničesar.

»Otroci, imate kaj prigrizniti?« »Nič.« V tem priznanju je pot do rešitve. V tem priznanju je pot do vstajenja. V tem spoznanju, da si sami ne moremo biti hrana, da sami ne moremo biti rodovitni, pa naj še tako sunkovito mečemo mreže na levo in desno. Potreben je Kristus, ki se nam da prepoznati po glasu, v svoji besedi. Ko na to besedo vržemo mrežo, se ta napolni. Ni ulova, ni uspeha, ni rodovitnosti brez poslušanja njegove besede. Beseda Vstalega nam omogoča preživetje. Pa tudi sama poslušnost njegovi besedi ni dovolj.

»Ali me ljubiš?« Ali me poslušaš zato, ker me ljubiš? Ali mi slediš, ker me ljubiš? Gospodovo besedo mora poslušati naša ljubezen. Na ljubezen, s katero je za nas šel v smrt na križu, moramo odgovoriti z ljubeznijo: ne enkrat, tudi ne trikrat, kakor Peter v današnjem pogovoru z Gospodom, ampak vsak dan znova, vse življenje. Iz poslušnosti njegovim besedam raste naša ljubezen in hkrati se naša ljubezen hrani, ko ga poslušamo. Ob tem nam je v veliko tolažbo sporočilo Vstalega, da nas ljubi brezpogojno. Petra je trikrat vprašal, ali ga ljubi in Peter je s trikratno izpovedjo ljubezni izbrisal madež trikratne zatajitve. Iz tega sledi tudi za nas, da z ljubeznijo lahko popravimo to, kar zagrešimo.

Velikonočni dogodki nas vabijo, da poglobimo svojo vero v Božjo ljubezen in nanjo odgovorimo z ljubeznijo.

Franc Likar, župnik