Večer po velikonočnem jutru nam prikaže jeruzalemsko skupnost, ki še ni v polni meri sprejela oznanila o Jezusovem vstajenju. Učenci so prestrašeni. Najbolj varno se počutijo skupaj za zaprtimi vrati. Toda v njihov strah in zmedenost vstopa križani in vstali Gospod, ki jih pomiri in razveseli. Ni pa dovolj, da učenci izkusijo mir in veselje vstalega Gospoda, ko so na varnem, v svojem krogu. Jezus namreč takoj doda naročilo: »Kakor je mene poslal Oče, tudi jaz vas pošiljam!« Jezusov učenec ni nikoli samo prejemnik. Jezusov učenec mora biti tudi delivec tega, kar prejema. Ko prejme Gospodovega Duha, s katerim mu Gospod odpušča njegovo nezvestobo in vse, kar se je zgodilo na veliki petek, je poklican, da tudi sam prinaša drugim oznanilo Božjega usmiljenja in odpuščanja. Zakrament Božjega odpuščanja, to je svete spovedi, ki nas spravi z Bogom, je prvi Jezusov velikonočni dar. Vstali Gospod ima našo bedo v svojem srcu. Božje ime je Usmiljenje. Ne obstaja lepše oznanilo kakor zagotovilo, da je človek pri Bogu sprejet z vsem, kar je – tudi s svojo bedo. Zaradi tistega, kar morda sami o sebi najbolj skrivamo in česar se najbolj sramujemo, smo Gospodu najbolj pri srcu, saj si najbolj želi, da prav to odstranimo in nam pri te pomaga. Na svet je prišel za grešnike, za grešnike je umrl in vstal.

Razodetje Božjega usmiljenja v Jezusovi velikonočni skrivnosti nam na čudovit način predstavi apostol Janez v knjigi Razodetja. V drugem berilu smo brali, da je na otoku Patmos Janeza prevzel Gospodov Duh in mu omogočil srečanje s Sinom človekovim, poveličanim, oblečenem v dolgo haljo do tal in prepasanim z zlatim pasom. Podoba močno spominja na tisto, ki jo je po Jezusovem naročilu dala naslikati sv. Faustina in jo vsi poznamo kot podobo usmiljenega Jezusa.

Apostol Janez se ob pogledu nanj zgrudi k njegovim nogam kakor mrtev, kajti človek sam ne zmore sprejeti življenja, ki ga je deležen vstali. Potrebna je milost – zato se ga On, Prvi, Poslednji in Živi z desnico dotakne in reče: »Ne boj se! Bil sem mrtev, a glej, živim na vekov veke.« On, ki za nas daje samega sebe, nas dviga in oživlja. Česa bi se bali? Ne mine dan ne ura našega življenja, da nas večna usmiljena Ljubezen ne bi iskala, klicala in po nas hrepenela. Prihaja, da bi nežno odprla vrata srca, ki so prevečkrat zaklenjena, zapahnjena in mi skriti za njimi. Božje usmiljenje vstopa v naš strah in nas zakrčene vabi ven, med ljudi, v odnose. Ne očita, ne razčiščuje, ampak podeljuje mir in odpuščanje. Vsak dan nam prihaja naproti, da bi mi okusili poživljajočo moč njegovega odpuščanja.

Usmiljenje pa ima dva brata: to sta odpuščanje in mir. Teh treh bratov se ne da ločiti, kajti ni enega brez drugega. Skupaj so neločljivo navzoči v Vstalem. So njegov prvi dar. Jezusov prvi dar ni zakrament krsta, čeprav je prvi, ki ga prejmemo. Vstali ne pošilja najprej krščevat, tudi ne oznanjat resnice o njegovem vstajenju; najprej pošilja odpuščat. Človek najprej potrebuje izkustvo odpuščanja, šele nato se lahko odpre Bogu za druge darove.

Kako lepo je mogoče to razumeti na primeru apostola Tomaža, junaka današnjega evangelija. Ko je Jezus dal apostolom oblast odpuščati grehe, Tomaža ni bilo in te oblasti ni prejel. Prejel jo je šele, ko je sam doživel Jezusovo usmiljenje, ko se mu je vrgel pred noge in izpovedal »Moj Gospod in moj Bog.« Vztrajno ga prosimo milosti, da bi sami vedno zmogli to molitev.

Franc Likar, župnik