Po treh dneh, ko smo obhajali skrivnost Kristusovega trpljenja in smrti, se danes radujemo v praznovanju velike noči, Gospodove zmage nad smrtjo. Radostni klic »Gospod je vstal!« nas toliko bolj bodri in veseli, kolikor glasnejši so glasovi zla, nasilja in trpljenja, v katerem trepeta svet in ko s strahom zremo v prihodnost. Koliko te negotovosti se je naselilo v nas v zadnjih dveh letih, ko smo se skrivali pred nevidnim sovražnikom koronavirusa, ko nismo mogli dojeti, da se nam lahko zgodi kaj tako neverjetnega kot se je, kod ve leti nismo mogli praznovati velike noči v občestvu vernih.

Ali so nas vsi pretresi, skupaj z grožnjo vojne, ki visi nad nami kot strašna nočna mora, v čem zdramili, bo pokazala prihodnost. Tu je oznanilo veselja in upanja, oznanilo življenja, ki je močnejše od smrti, oznanilo Boga, ki je večji od človeka. Tu je resnica, da človek, naj se zdi še tako močan, Gospodu ne more ukazati, naj ostane v grobu. Velika noč razodeva nemoč človeka in moč Boga. Bog ne bo ostal ujetnik človekovih želja in namenov. Tu je resnica Gospodovega vstajenja. Tu je razlog našega veselja.

Jezusovo vstajenje ni dejanje Božjega samodokazovanja, ampak je dejanje Božje ljubezni in usmiljenja. S svojim vstajenjem nas nima namena stisniti ob zid, nam povedati, kdo je in naj se pazimo, kaj delamo. Jezusovo vstajenje je zmagovita ljubezen. Papež Benedikt XVI. je zapisal: »Bistvo vstajenja je, da je ljubezen močnejša od sovraštva.« Smrt ne more zadržati njega, ki je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje«. Jezusovo vstajenje nima nič opraviti z močjo, ki premika skale. Božja moč je Božja ljubezen. »Neumrljivost ima svoj izvor v ljubezni, saj se življenje vedno rojeva iz ljubezni. Jezus je vstal od mrtvih, ker nas ljubi, ne ker je močan.

Kdo od apostolov je prvi prišel k praznemu grobu? Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil. Videl je in veroval – tako se konča evangelij, ki smo ga danes brali. Vidi in veruje lahko samo tisti, ki ljubi. Tisti, ki ima v roki bič, žeblje in kladivo, tega ne more. To je velikonočno sporočilo za naš nemirni čas, ko svet pretresa zlo in sovraštvo.

Vse, kar doživljamo v teh prazničnih dneh, je namenjeno okrepitvi naše vere, našemu veselju ob resnici, da je ljubezen močnejša od sovraštva. Če ne zmoremo sami, da bi v nas zmagovala ljubezen, zmoremo skupaj z vstalim Gospodom. Zato prisluhnimo apostolu Pavlu, ki nas v drugem berilu vabi, naj iščemo, kar je zgoraj. Ne brskajmo med navlako tega sveta in nam je v spotiko. Ta ni vredna našega dostojanstva. Vredni smo tega, kar je Božje. Kristjani hodimo s pogledom uprtim v nebo, tja, kjer je naša Glava – Kristus. On hodi pred nami v naše »Galileje«, skozi naš vsakdanjik. Pripravlja nam srečanja, na katerih nam govori na srce, nam lomi kruh in odpira oči, da vidimo svet v drugačni luči, kot se nam sam razkazuje in vsiljuje. V svetlobi velike noči vidimo svet z Božjim očmi. V sivini vsakdanjika se srečujemo z Vstalim, prejemamo »besedo življenja«, se hranimo s »hrano nesmrtnosti« in živimo po zakonih »prihodnjih časov«. Zato nam resnice o Jezusovem vstajenju ne more posredovati zgodovinar, ampak edino Kristus sam, ko se srečuje z nami in se nam razodeva s čudeži svoje ljubezni.

Kristus je vstal in živi med nami, aleluja!

Franc Likar, župnik