Če je kaj na tem svetu gotovo, je gotovo to, da smo ljudje grešniki. So tudi ljudje, ki bi radi misel na greh izrinili iz svoje zavesti in svojega življenja, a ga ne morejo. Bolj kot se človek trudi zanikati greh, bolj je greh njegov trdovraten spremljevalec. Še pravični greši sedemkrat na dan, trdi Sveto pismo. Apostol Janez temu pritrjuje, ko pravi: »Če rečemo, da nismo grešili, Boga postavljamo na laž in njegove besede ni v nas.«

Evangelij nas danes sooča z dvema bistveno različnima pogledoma na greh in grešnega človeka. Najprej farizejski pogled. Ti pred Kristusa pripeljejo žensko, zasačeno pri prešuštvovanju in jo pahnejo v sredo, na kamnita tla. S tem potrdijo svojo lastno trdoto, ki jo opravičujejo s postavo. Ženo, ki je že tako ranjena, uporabijo za zlo proti Kristusu. Postavijo jo v sredo, da bi jo kamnali. Nanjo kažejo s prstom, Jezus pa se skloni in s prstom piše po tleh. S tem, ko se skloni, pokaže, da je na strani majhnih in ponižanih, vrženih ob tla. Piše na kamnita tempeljska tla, da bi s svojim Božjim dotikom omehčal kamnita srca. Bog je s svojim prstom ustvaril svet – lepega in toplega. Vdor greha je prinesel trdoto in mraz. S prstom je pisal na kamnite table, ko je ljudstvu dal zapovedi. Kamnu je vdihnil svojo živo navzočnost in trdnost, da bi bilo ljudstvo srečno. Kamni, ki so jih imeli v rokah farizeji, so bili pravo nasprotje Mojzesovih kamnitih tabel. Niso bili namenjeni življenju in ljubezni, ampak sovraštvu in ubijanju. K sreči so pravi čas to spoznali, v hipu so se zavedali, da so ti kamni njihova trda srca in so jih odvrgli. Ali je to pomenilo tudi njihovo spreobrnjenje, ne izvemo. Izvemo pa, se Jezus vzravna in se vzravna žena. Jezus ji podeli odvezo in vrne dostojanstvo.

Zaradi tega je Jezus prišel na svet: da bi človeku vrnil dostojanstvo, ko ga ta z grehi zapravlja. Toda človek mora svoj greh spoznati in priznati. Spomnimo se na priliko o izgubljenem sinu. Ki smo ga brali prejšnjo nedeljo. V njej človek kot v zrcalu prepozna svojo resničnost, pa tudi Božjo, ki sprejema vsakega otroka, ko se vrne k njemu. Klic k spreobrnjenju je zlasti v postnem času še posebej močan. Zakaj? Ker se bliža velika noč. Zakrament sprave nam je Jezus podaril na veliko noč. Pa ne slučajno. Zato takoj po svojem vstajenju, da človek ne bi obupal ob soočenju s tako veliko resnico o Božji ljubezni. Božja svetost se je do kraja ponižala, da bi bil človek spet Božja podoba, deležen njegove svetosti.

Najbolj boleče spoznanje o današnjem človeku je to, da je izgubil zavedanja greha. Boleče predvsem zato, ker prinaša hude posledice. Kako težko je današnjemu vase zaverovanemu, ponosnemu, vsevednemu človeku priznati, da je grešnik, pristopiti k zakramentu spovedi. Pot, ki je mnogi ne zmorejo leta in leta ali kar vse življenje. Tagore je zapisal, da je najdaljša pot tista, ki te pripelje k sebi. Ponižnosti nam manjka. Brez ponižnosti se v duši razrašča napuh, zaradi česar človek ne vidi več svojih grehov, vse bolj pa gleda grehe drugih. Tako je starejši sin videl mlajšega, tako so farizeji videli grešno ženo. Vsa prelita kri od Abelove do tiste, ki danes teče pomešana z reko solza v Ukrajini ali kje drugje po svetu, je posledica napuha: jaz nisem grešnik, grešniki so samo drugi.

Kdor je iskren in ponižen, prizna, da je grešnik in najde spovednico. Ne smemo pozabiti, da je spoved predvsem zakrament; zakrament pa je milost, blagoslov, moč. Naj padejo na tla kamnita srca in naj nas Božja milost v teh dneh preobrazi v mehkobo tistih, ki so bili mrtvi, a so po Božjem usmiljenju oživeli.

Franc Likar, župnik