Četrta postna nedelja nosi tudi ime »nedelja veselja«. Postni čas je namreč čas veselja, saj človeku pomaga, da se vrne k Bogu. In to je razlog za veselje. O tem nam spregovori današnja Božja beseda. Poslušamo najznamenitejšo Jezusovo priliko, ki predstavlja srčiko evangelija, priliko o izgubljenem sinu.

Pomembno je biti pozoren, kako Jezus priliko začne. Že takoj imamo dve skupini ljudi. Okrog Jezusa se zbirajo cestninarji in grešniki, zaradi česar se farizeji zgražajo. In Jezus nadaljuje: neki oče je imel dva sina. Jezus govori obojim, enim in drugim. Kakor da bi hotel reči, da sta dva načina, kako človek zapusti Boga. Mlajši sin se izgubi. Od očeta zahteva del svojega imetja. Samo mislimo si lahko, kako je to šokiralo očeta. Kako bi šokiralo vas, ki imate otroke, če bi to slišali iz njihovih ust. Iz ust mlajšega sina se njegova zahteva sliši kot 'oče, jaz vem, da boš umrl, jaz ne morem čakati, daj mi, kar mi pripada… zame si mrtev'. Za mlajšega sina je bil oče mrtev! Ubil je odnos z očetom. Beseda imetje, ki je tu uporabljena v grščini – ousia – pomeni bolj kot materialno imetje, naravo, bit. Torej je sin rekel: »Jaz bi rad odtrgal svojo naravo od tebe. Nisi več moj oče.« Greh nas resnično loči od očeta, od Boga. S tem pa izgubimo identiteto. Če človek ne pripada več Bogu, pripada le sam sebi. Sam pa ni varen. Tisti, ki ga bo srečal, bo z njim storil, kar bo hotel – poslal ga bo za svinjskega pastirja, poteptal bo njegovo dostojanstvo. Koliko je danes ljudi – kristjanov, krščenih s poteptanim dostojanstvom. Izgubljeni sin je padel na dno, globlje ni mogel. A prav ta izkušnja dna je bila zanj milost. Bog dopusti tudi to, da se človek zave, do kod ga je pripeljalo zlo. Odločil se je, da se vrne k očetu.

Ta njegova odločitev nam pove, da spreobrnjenje ni le prenehanje z grehom, da nehaš biti svinjski pastir, ampak, da se odločiš delati dobro – vrnem se in želim biti najemnik pri očetu, saj sin ne morem več biti. Sin ne računa na očetovo ljubezen, ampak na sodbo. Toda delal bo; dobro in pošteno, ne samo, da ne bo več grešil. Kako zmotno kdaj ljudje tolažimo svojo vest: »saj nisem nikogar ubil, nisem kradel, nobenemu ne želim nič slabega«. Nimam grehov. A ni samo to. To je samo polovica resnice o meni. Bolj pomembno se je vprašati: kako zagovarjam, spoštujem in branim življenje drugih; sem branitelj življenja v pogovorih z ljudmi, tistega od spočetja do smrti; kaj naredim za uboge, kakšni so moji odnosi z drugimi?

Prav na tem vprašanju se je ujel starejši sin, brat izgubljenega. Na prvi pogled je bilo pri njem vse na mestu. Zaradi očetove ljubezni do mlajšega brata pa je postal zagrenjen in zavisten. Svojega očeta je gledal samo skozi zemeljske dobrine. Enaki smo, ko v Bogu vidimo samo nekoga, ki daje: zdravje, srečo, blagostanje. Vse delam zato, da od njega dobim to in to. Kot farizeji. Mlajši sin pa je cestninar in grešnik, ki je doživel očetovo ljubezen. Prevzela ga je, mu vrnila dostojanstvo in spremenila njegovo življenje.

Ko greš vase, odkriješ, da je Očetova ljubezen edino in največje bogastvo. To pa je tudi vsa vsebina postnega klica.

Franc Likar, župnik