Prvo postno nedeljo se nam je Gospod razodeval v puščavi, preteklo nedeljo na visoki gori, danes pa se nam razodeva v stiski ljudi. Želi nam pokazati, da ni ne kraja, ne položaja, ki bi mu bil skrit in neznan. V vsak prostor in v vsako situacijo vstopa in jo vzame nase.

V evangeliju smo slišali o mnogih stiskah, ki so jih doživljali Galilejci s strani svojih oblastnikov, o težkih situacijah, v katerih so ljudje veliko pretrpeli. Človek ob hudih stiskah in krivicah išče vzroke. Podoben je Mojzesu, ki ob gorečem grmu prevzame držo nekoga, ki hoče razumeti. Moram stopiti tja, da vidim na svoje oči. Moram odkriti, zakaj grm gori in ne zgori. Hočem razumeti. Taki smo ljudje. A Gospod Mojzesa ustavi in ga opomni, da je premajhen, da bi razumel. Opomni ga, naj si namesto tega, da se trudi razumeti, sezuje čevlje, ker stoji na sveti zemlji. Njegova stiska, ki jo doživlja, naj postane sveti prostor, to je prostor za Boga.

Tudi v evangeliju Jezus ustavi ljudi, ki želijo najti odgovor na vprašanje »zakaj trpljenje« in iščejo krivca. Gospod znova prekinja človeško logiko in nas vabi k svojemu pogledu. Ne gre za to, ali je trpljenje povezano s krivdo in ne za to, da bi za vsako ceno našli krivca za trpljenje. Namesto tega nas Jezus vabi, naj mu postanemo podobni in iščemo rešitev na uganko trpljenja na njegov način – v odpuščanju. Zato je Jezusovo trpljenje za nas blagoslov. Trpljenje ni že samo v sebi zlo. Tudi mi, če ga darujemo in prepletemo z ljubeznijo, prinašamo blagoslov v življenje nas samih, naših družin in skupnosti. Doživljamo pa, da posledice zla nosi žrtev. Pravičen človek nosi krivico zato, ker je ni storil. Na Kalvariji je desni razbojnik v Jezusu prepoznal pravičnega človeka. Posvaril je levega razbojnika, naj spregleda, da onadva trpita po pravici, ker sta hudodelca. Jezus pa ni storil nič hudega in trpi po krivici. Apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše: »Kajti to, da kdo po krivici trpi, da bridkosti prenaša, ker se zaveda Boga, je hvalevredno.« Ne postavljajmo se prehitro med tiste, ki se jim dela krivica, ki jih ne razumejo in jim škodujejo. Pomembno je, da to vidi Bog. In on vedno vidi in prav oceni. Na vsako človeško trpljenje odgovarja: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva… Slišal sem vpitje zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol…« Bog vidi in vstopa. Bolečini daje pomen svete zemlje, ki se je ne da vedno razumeti. Potrebuje pa naše bose noge. Trpljenje, ki ga povzroča zlo, loči od krivde in nas hkrati povabi kakor Mojzesa, naj mu trpljenje pomagamo premagovati, sicer se bo nezadržno širilo. In zla ni mogoče premagovati drugače, kakor z dobrim. To pomeni Jezusov poziv: »Če se ne spreobrnete, boste enako pokončani«. Povabljeni smo iz drže »moram razmeti« v držo »vidim stisko, slišim vpitje, poznam tvojo bolečino in ti prihajam naproti.«

Tako, kot je na zlo greha odgovoril Jezus sam. Ne neha vstopati v naše stiske, v katere smo pogreznjeni zaradi greha – svojega ali tujega. Vedno nam daje čas, da se odločamo za dobro; za odpuščanje in usmiljenje, kot ga deli on sam. Ali kot ga opisuje psalm: Gospod je počasen za jezo in bogat z dobroto in usmiljenjem. Na to Božjo lastnost nas spominja postni čas. Da bi bili tudi mi počasni za iskanje vzrokov zla, hitri in odločni pa, ko gre za dobroto in odpuščanje.

Franc Likar, župnik