Postni čas, v katerem smo, lahko v sporočilu današnje Božje besede razumemo kot povabilo na pot; da gremo naprej, da naredimo korak naprej na poti vere, se približamo Bogu, sledimo njegovim navodilom. Kot vzor takšnega sledenja Bogu nam je v prvem berilu predstavljen Abraham. Zazrt v nebo in poslušen Božjemu glasu je izpolnjeval njegova naročila. Ni se ustavljal samo pri tem, kar je videl z zemeljskimi očmi, pri tem, kar je zmogel s svojimi človeškimi močmi. Njegovo srce je bilo pri Bogu in njegov notranji pogled je bil dvignjen v nebo. Zato je tudi zmogel razbrati znamenja, ki mu jih je pošiljal Bog. Človeku, ki ima pogled obrnjen samo v tla, v ta svet, lahko Bog še in še pošilja znamenja, pa jih je bo zaznal niti ne razumel. Prevečkrat mislimo, da lahko sami urejamo stvari, in jih postavljamo na svoje mesto. Abraham nas uči, da je potrebna tudi vera in potrpežljivo srce.

Poleg tega se zdi, kakor da Bog svoje delovanje v človeku tudi zaščiti, da ga človek ne pokvari. Zato mu pošlje tudi spanje. Poslal ga je Abrahamu, poslal ga je učencem na gori spremenitve, kot smo brali v evangeliju. Trije apostoli na gori so si z Abrahamom zelo podobni. Bog lahko deluje v človeku, če človek kdaj tudi umakne svoje roke, se prepusti Bogu in upa, da se bo znova zbudil. Poznamo apostola Petra, ki je znal biti tiho samo takrat, ko je spal. Sicer je vedno govoril, tako rad je Jezusu skakal v besedo, s svojo – človeško modrostjo reševal probleme. Ko se je zbudil, je v zmedenosti začel s spret zgolj človeškim govorjenjem o šotorih, o tem, kar je na tleh, kar človeku daje zemeljsko varnost. Pisatelj pripomni, da ni vedel, kaj govori. Gospod Petra, Jakoba in Janeza vendar ni peljal na goro na taborjenje, ampak, da bi dvignili pogled od zemlje proti nebu, proti Bogu.

Spomnimo se še na eno spanje, ki ga je Bog poslal. Ko se je namenil ustvariti Evo, je Adamu poslal spanje. Adam bi gotovo Bogu svetoval po svoje in s tem pokvaril Božji načrt. Človek mora pustiti Bogu, da kaj naredi po svoje, po Božje. In ko se človek zbudi, je presenečen.

Zato je prav, da smo v postnem času pozorni tudi na to, koliko pustimo Bogu do besede. S tem namenom se iz nebes sliši Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, moj izvoljenec, njega poslušajte!« Ne boj se, Peter; ne boj se, človek! Ni ti potrebno izumljati svojih besed, ki so prazne, ni ti potrebno vsega razumeti, raje poslušaj, kaj ti Jezus govori; poslušaj Njegovo besedo, ki preseneča in ki ti bo povedala vse. Evangelij je utelešena Beseda, izpolnitev in dopolnitev postave in prerokov, ki jih predstavljata Mojzes in Elija. Postava in preroki so napovedovali, kar naše oči lahko gledajo in kar lahko sprejmemo v svoje srce. Stopimo v postnem času v šolo poslušanja, občudovanja vsega tega, kar nam Jezus ponuja. Postni čas ni v prvi vrsti poziv k trpinčenju samega sebe, ko mislimo, da bomo toliko boljši, kolikor bolj bomo mučili sami sebe. Postni čas je priložnost za zbližanje z Bogom, ki ne prinaša žalosti, ampak veselje. Na pepelnico smo slišali: »Kadar se postiš, si pomazili obraz«, predvsem svoj notranji obraz, obraz duše, obnovi v sebi veselje nad tem, kako te Bog ljubi.

Franc Likar, župnik