»Blagor vam, ubogim! Gorje vam, bogatim!« Sveto pismo večkrat govori o dveh poteh; to je o dveh povsem različnih življenjskih smereh, o dveh nasprotujočih si pojmovanjih in dveh različnih načinih življenja. Če smo bili pozorni, je to dvojno usmerjenost nakazal v prvem berilu prerok Jeremija. Na eni strani torej usmerjenost v ta svet in zanašanje na samega sebe; na drugi strani pa usmerjenost v večnost in zanašanje na Boga. Prerok to zelo krepko pove: »Preklet mož, ki se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda. Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.« Prerok je imel v mislih svoje rojake Izraelce, ki so se tako hitro in nepremišljeno odvračali od Boga in se zanašali nase.

Kakor Jeremija tudi Jezus v evangeliju blagruje tiste, ki se v življenju zanašajo na Boga in svoje zaupanje stavijo nanj; ostro pa svari tiste, ki stavijo na bogastvo, za zemeljsko veselje in veljavo. Vse to je slepilo, ki ni resničnost, in nas odvrača od Boga in od prave sreče. Kajti življenje ni samo uživanje, ni samo zdravje, ni samo blagostanje, niso samo hobiji in tisoči osebnih zadovoljstev. Svet pravi: Blagor tistim, ki se znajdejo, ki znajo uživati, tudi če so zaradi tega drugi prikrajšani… Kaj pa takrat, ko te stvari zmanjkajo in ko vsega tega ni? Kaj človeku ostane, če se je oddaljil tudi od Boga, od ljudi – ko jih ni potreboval? Kaj ostane človeku ki je na račun uživaštva poteptal lastno dostojanstvo?

Posvetna usmerjenost je povsem skregana z resničnostjo, z naravnostjo, ki jo zagovarja Jezus. Toda Jezusa ne smemo narobe razumeti. Jezus ne pravi, da je imetje, sitost in veselje nekaj slabega; so dobre in so nenazadnje Božji dar. Toda opozarja nas na nevarnost, da ob njih pozabimo na Boga in na sočloveka, ki vsega tega nima. Nevarno je, da nam stvari postanejo malik, ki mu podredimo vse, drugo, tudi skrb za duha in dušo, za večnost.

Z razglasitvijo blagrov se Jezus izkaže zelo zahteven. Mnogi so zaradi tega že takoj odšli od njega. Večno vprašanje je, ali je blagre sploh mogoče živeti tako, kot Jezus zahteva? Pa si postavimo drugo vprašanje: s kakšnimi ljudmi imamo raje opraviti? Z usmiljenimi ali s krutimi; s tistimi, ki vzbujajo mir in sočutje ali z nasilnimi in krutimi; s poštenimi ali krivičnimi? Gotovo z ljudmi, ki jih blagruje Jezus, z ljudmi, ki prinašajo upanje. Blagri zbujajo upanje. Ta svet, v katerem živimo, more biti dober. Vsi hrepenimo po takem svetu.

V vzhodni Cerkvi verniki jemljejo blagre kot molitev; tako kot na primer mi molimo očenaš. Pri vsaki liturgiji jih pojejo med slovesnim prenosom evangeljske knjige. Če se poglobimo v to sporočilo, bomo priznali, da so blagri resnično bistvo evangelija in morajo postati molitev, s katero prosimo Boga, naj nam pomaga ta svet narediti boljši: da bo manj ubogih, lačni, žejnih, žalostnih in preganjanih. Molitev spreminja naše življenje. Če so blagri molitev, imajo v sebi moč spreminjati naše življenje, vstopijo v naš svet, v naše odnose, postanejo resničnost. In zato ne drži, da blagrov ni mogoče živeti, ali da so samo za izbrance. Prosimo, naj Gospod spreminja blagre v resničnost in naj začne pri nas.

Franc Likar, župnik