Evangelij današnje nedelje je nadaljevanje tistega, ki smo brali prejšnjo nedeljo. Zadnja vrstica evangelija prejšnje nedelje je prva vrstica današnjega evangelija: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Zgodilo se je na začetku Jezusovega javnega delovanja v domačem Nazaretu. Nazarečani so pričakovali voditelja, ki bi tudi njih naredil pomembne; imeli bi slavnega rojaka. Obeti so bili dobri, kot smo brali prejšnjo nedeljo: oči vseh so bile uprte vanj. Toda danes smo priče njihovemu razočaranju, ki se je sprevrglo v sovraštvo – hoteli so ga nič manj kot ubiti.

Kako se je lahko v trenutku zgodil tako drastičen preobrat. Jezusa niso prepoznali kot tistega, kdor v resnici je. V njem niso videli odrešenika, ampak so v njem iskali tistega, ki bo izpolnjeval njihova sebična hotenja.

Marsikaj so izvedeli o njegovem delovanju na poti iz Judeje v Galilejo. Slišali so o čudežih, kar jim je bilo všeč; všeč jim je bilo tudi to, kar je govoril. Toda že v tistem trenutku se v njihovih srcih začne oglašati zavist: »Kdo misli, da je, saj ga poznamo; vse vemo o njem in o njegovi družini?« Zavist je rodila sovraštvo, kot se vedno zgodi, kadar človek zavisti v sebi ni sposoben premagati.

Drugi razlog, zakaj so se obrnili proti njemu pa je bil v tem, da jih je Jezus soočil z dejstvom: to, kar ste slišali, je uresničeno. Božje kraljestvo je tu. Zato je konec premišljevanja o bodočem Mesiji, konec je ugibanj, konec je pričakovanja. Skozi stoletja so se Judje s tem ukvarjali in njihova vera je bila enaka temu pričakovanju; v tem je bila vsa vsebina njihove vere. Sedaj, ko je tega konec, ko je Mesija tu, pa so izgubili tla pod nogami. Kaj bo pa sedaj vsebina naše vere?

Še več. Ne samo, da je takšne vere konec, prišel je trenutek, da se odločijo: ali Jezusa – Mesija sprejmejo ali ne. Sedaj tudi ni več časa za zbiranje argumentov za ali proti. Srečanje z Jezusom je trenutek odločitve.

Kakor takrat za Nazarečane, tako je vedno in povsod za vsakega človeka. Ali smo pripravljeni sprejeti Kristusa v svoje življenje tako, kot se nam razodeva; ali ga sprejemamo takšnega, kot se nam razodeva, ali pa ga sprejemamo po svojih predstavah in željah. Ali njegovim besedam sledimo, ali pa jih ponarejamo in prirejamo lastnim željam. In mu narekujemo: »To, kar si storil v Kafarnaumu, stori tudi v domačem kraju.« Kar si storil drugim, stori tudi meni – tako in tako, kot jaz želim in hočem. Koliko je v nas tega polovičarstva. Obnašamo se, kot da je krščanstvo megamarket; prostor, kjer po mili volji izbiramo. In ko se izkaže, da to ni to, ker Jezus ne predlaga 'vzemi, kar hočeš' ampak 'vzemi svoj križ in ga nosi', postane Kristus nezanimiv in še več: postane nasprotnik, ki se ga je treba znebiti.

Tako nas današnje oznanilo evangelija najprej vabi k temu, da odvržemo karikaturo Boga, zmotno predstavo o Jezusu. Vabi nas k spremembi mišljenja in spreobrnjenja, se pravi do spoznanja, da je Jezus tisti, ki nas vabi na naporno pot sprejemanja Božje volje, ker je ta pot edina, ki pelje k sreči.

Franc Likar, župnik