Božja beseda je v božičnem času posebej razkošna: bogata po svoji vsebini, prodorna v svojih spoznanjih, osrečujoča v svojih ugotovitvah in sklepih. Apostola Janez in Pavel v berilih vsak s svojega vidika, vsak v svojem jeziku, vsak iz svojih izkustev in doživetij ob Jezusu čudovito skladno osvetlita najgloblje skrivnosti Boga in človeka.

V današnjih odlomkih oba sežeta prav do dna, do jedra, prav do srca in izvira vsega, kar biva. »V začetku je bila Beseda,« je po večletnem zvestem spremljanju Jezusa, po trdem razglabljanju in po razsvetljenju od zgoraj spoznal apostol Janez. Na začetku vsega ni bil kaos, nered in nesmisel, kakor učijo moderni pogani. Na začetku vsega je bil red, bila je misel, bila je živa Beseda. Bila je silna ustvarjalna moč, dobrota, ljubezen in nedoumljivo podarjanje: v začetku je Oče, njegov Sin in Sveti Duh. V začetku je bila pri Bogu beseda: bil je pogovor, bil je dialog, dajanje in sprejemanje, mir medsebojnega osrečevanja.

V začetku je bilo življenje. Brez tega življenja bi ne bilo nikakršnega življenja, ne bi bilo stvarjenja. Ne bi bilo človeka.

Vse se je začelo po skrivnostnem Očetovem sklepu. Tako ugotavlja apostol Pavel. Pred začetkom sveta je Bog sklenil ustvariti človeka in ga povabiti v polnost svojega življenja. Zato je za človeka najprej pripravil prostor. Ta prostor je stvarstvo, je svet. Zamislil si nas je kot svojo podobo, izvoljenih v Jezusu, da bi z njegovo pomočjo in v njem postali sveti, sposobni njegove bližine. Še preden smo obstajali smo že bili Božji ljubljenci. Kako lepo je to izrazil apostol Pavel: »Bog nas je v ljubezni vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.«

Apostol Janez pa ga dopolnjuje: »Vsem, ki so Kristusa, učlovečeno besedo sprejeli, pa daje moč, da postanejo Božji otroci.« Umrljiv človek naj postane nesmrten Božji otrok – kakšno neizrekljivo povišanje, kakšno odlikovanja! Božje otroštvo je za nas največji domet, najvišja možnost. Nič večjega, nič bolj imenitnega in dostojanstvenega si ne moremo želeti.

Vse to pomeni, da smo brez Boga dejansko popolne ničle; brez Boga nimamo nobene prihodnosti. Vsa naša veličina, vsa naša moč je v navezi z Bogom. Kot otroci potrebujemo Očeta, ki nas ljubi, vodi v svoj dom. Kdor misli, da ga ne potrebuje, zanika življenje, še več: razvrednoti in zanika samega sebe.

Nikar se ne bojmo, da nas bo vera v Boga utesnjevala, omejevala in ovirala našo svobodno človeško rast. Resnica je prav nasprotna. Kdor se opre na Boga in se ga zaupno oklene, šele postaja to, kar po Božji dobroti je in kar naj bi bil. Sami sebe najbolj uresničujemo in izpopolnjujemo, ko zvesto živimo kot Božji otroci.

Čim bolj smo Božji, tem bolj smo tudi človeški. Čim bolj izpolnjujemo in udejanjamo pravice in dolžnosti Božjih otrok, tem pristnejši in iskrenejši, tem plemenitejšimi, tem zanesljivejši, bolj vestni in zvestejši smo kot ljudje.

In s tem lahko svetimo drugim ljudem. Naša luč, toplina in dobrota lahko veliko ljudi usmeri k Božji Luči – k Jezusu, ki nam s svojim božičnim prihodom vsem prižiga neugasljivo luč življenja, ljubezni in sreče.

Franc Likar, župnik