Praznik Gospodovega rojstva, ki ga danes obhaja ves krščanski svet, je praznik najbolj otipljive ljubezni Boga do nas. Apostol Pavel je ves presunjen zapisal besede, da se je »razodela dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika.« Bog je videl, da bo človek, če bo prepuščen samemu sebi, popolnoma zgrešil svoj cilj, to je Boga samega in ga je zato hotel rešiti. Odločil se je na svet poslati svojega Sina, ki bo postal eden izmed ljudi, vsem brat. Kot to lep pove apostol Janez: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.« Še več, postal je brat tudi tistim, ki do njega ne bodo prijazni in pravični, ki bodo ob njem ostali hladni in brez trohice ljubezni; postal je brat tudi tistim, ki ga zavračajo.

Bog se je tako naselil med nami in bo ostal z nami do konca časov. Skrivnost Jezusovega prihoda na svet in bivanja med nami moramo zato gledati v vsej njegovi celoti: ob jaslicah moramo videti tudi njegov križ in vstajenje. Le tako se bomo izognili prazni sladkobni romantiki, ki se rada vsili in prevlada v našem doživljanju božiča. To sporočilo lepo povzema znana božična pesem, ki jo radi pojemo: »Le spi, le spi, nebeško Dete ti…, saj, ko se zbudiš, te čaka težki križ.« Kako naj bi sicer novorojeni Odrešenik mogel spregovoriti na srce tolikim ljudem, ki so obremenjeni s sto in enim križem, s tisoči razočaranj in neizpolnjenih hrepenenj. Težki križ, ki omenja ta pesem pomeni tudi nas same, Tudi ljudje smo dostikrat težki; drug za drugega in za Boga. Če hočemo imeti srečen in blagoslovljen božič, smo pozvani, da temu križu odvzamemo nekaj teže in ga naredimo lažjega. To naredi ljubezen. Ni božiča brez izpolnjevanja Božjih zakonov, predvsem zakona ljubezni. Po zgledu Božjega Sina je edina pot ljubezen; da postanemo bratje vsem, tudi ne-bratom. Potrebno je iz božiča zaživeti v novo rast: to je rast v človečnosti, bratstvu, očetovstvu, materinstvu, sosedstvu.

Že dva tisoč let se po svetu oznanja božični evangelij, pa kako malo uspeha: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.« To, da se angelski poziv tako počasi uresničuje, je samo še en dokaz, kako zelo potrebujemo Boga v svoji sredi Odrešenika.

Potrebujemo Jezusovo rojstvo, njegov vstop v naš hlev, da nas zdrami, da dvignemo pogled iz svojih jaslih in da spoznamo: ni to vse, kar je dosegljivo našim ustom, našim užitkom, naši zagledanosti v to, kar je zemeljskega in zadovolji naše telesne čute. Bog vstopa v naše življenje, da dvignemo pogled od vsega tega k Njemu, ki želi biti naša resnična sreča in izpolnitev hrepenenj našega duha.

Zato se nam svojih jasli tudi ni treba sramovati, saj vemo, da nas tam, kjer smo in kakršni smo, čaka ljubeč pogled in objem samega Boga, ki se nam razodeva v Božjem Detetu. Božje Dete, ki kakor vsak otrok ne tem svet, ni sposoben obsojanja, ampak ga je sama ljubezen in nežnost. Potrudimo se v teh dneh odkrivati znamenja Božje nežnosti do nas. Ta znamenja, ki jih je morda prekril prah naše mlačnosti, pa tudi naših strahov, razočaranj ali pomanjkanja ljubezni, ki je nismo dobili od ljudi, čeprav smo so jo želeli. Odrešenik je tukaj in nas vabi k sebi.

Franc Likar, župnik