Pot, ki jo hodimo skozi adventni čas, se bliža cilju. Na tej poti nam bogoslužje predstavlja dva velika vodnika: Janeza Krstnika in Marijo. V pravoslavnih cerkvah sta ikoni teh dveh svetnikov postavljeni na desno in levo stran vrat, ki vodijo k oltarju. Janez Krstnik in Marija sta kot vratarja, ki vernika popeljeta pred Gospoda.

Oznanilu Janeza Krstnika smo prisluhnili v eni od preteklih nedelj. Zdaj nas izroča Mariji, da bo ona dopolnila našo pripravo na božič. Današnji evangelij namreč prinaša pomembno Marijino dejanje: obisk pri Elizabeti in hvalnico Magnifikat – Moja duša poveličuje Gospoda. S tem dogodkom nam Marija pomaga razumeti bistveno razsežnost božiča: da je to praznik ponižnih in osvoboditve revežev. Svet se tudi danes deli na mogočne in nizke, na revne in bogate; na tiste, ki se sproščeno gibljejo po letališčih in križiščih sveta in na tiste, ki imajo zvečer komaj kam nasloniti glavo. In kdo je pravzaprav v prednosti? Marija nam pove, da se najgloblje vrednote tega življenja razodevajo nizkim; da se najpomembnejše stvari ne dogajajo na velikih svetovnih prizoriščih, ampak tam, kjer se človek v preprostosti svojega življenja zaveda kdo in kaj je: da velja toliko, kolikor se je sposoben skloniti pred Bogom. Betlehem je bil najmanjši med judovimi mesti – tako pravi današnje prvo berilo. A prav to mesto si je Gospod izbral za rojstni kraj. Ni izbral bogatega Rima, ki je že tedaj veljal za center sveta, poln imenitnih ljudi. »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost«, piše apostol Peter v prvem pismu. Zakaj? Ne zato, ker bi hotel prevzetne kaznovati, ker jih ne bi hotel rešiti, ampak zato, ker se prevzetni upirajo njemu, ker ga zavračajo in nočejo sprejeti v svoje življenje. Tisto, kar je slabotno, majhno in ponižno, pa je dovzetno za odrešenje.

To sporočilo se še kako prilega tudi v naš vsakdan. Naša stalna skušnjava je, da nas vleče delati nasprotno temu, kar dela Bog. Vleče nas tisto, kar je visoko, pomembno, ugledno, slavno, modreno, razkazovano. Hote ali nehote se misli na to ugnezdijo v nas in hrepenimo, da bi sami imeli nekaj tega; da dobil vsaj avtogram neke svetovne medijske zvezde. Tako malo pa človeka vleče pogled k nepomembnim, preziranim, zapostavljenim, potrtim, tistim, ki jih življenje potiska na rob. Pred Bogom so blagrovani tisti, ki ta pogled zmorejo. Ti tudi razumejo pomen Gospodovega prihoda na svet, njegovega rojstva v najbolj revnih okoliščinah, ki si jih je mogoče zamisliti.

Gotovo ste slišali o vratih v baziliko Jezusovega rojstva v Betlehemu. Da ima zelo nizka vrata. Tisti, ki vstopa, se mora globoko prikloniti. V skrivnost božiča je mogoče prodreti samo tako, da smo ponižni, majhni pred Božjo veličino. Če se je Bog tako ponižal, ali nimamo mi še večje dolžnosti, da sestopimo s svojih podnožij vzvišenosti, muhastih idej, trme, domišljavosti in še česa, kar ruši nase medsebojne odnose. Tako bomo uresničili božič, za katerega radi rečemo, da je praznik miru.

Franc Likar, župnik