»Veseli se, Božje ljudstvo, Gospod te je rešil, Gospod je v tvoji sredi« nam kliče prerok Sofonija v prvem berilu. Prav tako psalm: »Z veseljem boste zajemali iz studencev odrešenja.« S podobnimi besedami nas vabi k veselju apostol Pavel v drugem berilu iz pisma Filipljanom, ki se imenuje pismo veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj.« Kaj je pravi razlog tolikšnega veselja, pa izvemo iz evangelija: to je prihod Odrešenika, ki ga napoveduje Janez Krstnik. Prihaja odrešenje.

Povabilo k veselju se zato ne sliši zgolj kot povabilo, ampak zveni skoraj kot ukaz; kakor da Bog ukazuje veselje. Bog, ki je človeka ustvaril, ga želi in hoče odrešiti, ker se je človek že na začetku ranil z grehom in to ranjenost vleče za seboj in ne more živeti v polnem prijateljstvu z Bogom.

Tega veselja v nas ni nikoli dovolj. Pomanjkanje veselja je ena največjih bolezni sodobnih kristjanov. To zelo čuti tudi sedanji sveti oče, papež Frančišek. Veselje je najpogostejša tema njegovih govorov in učenja. Veselje opisuje kot sad vere, predanosti Bogu, sprejetje njegove ljubezni in odpuščanja. Nezaupanje, posvetnost, pohlep in zaprtost Bogu pa povzročajo žalost in utrujenost. V apostolski spodbudi »Veselite in radujte se« sveti oče pojasnjuje, da veselje prinaša vera v resnico, da je svetost dosegljiva tudi meni. Zato pa se je treba upreti skušnjavi napuha, ki govori, da je svetost dosegljiva z razumom, znanjem; da je svetost samo za nekatere posebneže. Svetost je mogoče doseči z drobnimi dejanji – z vsemi tistimi drobnimi dejanji, ki prinašajo veselje: meni samemu in mojemu bližnjemu, zlasti pomoči potrebnemu. Spomnimo se na osmere blagre: to so veselje in svetost hkrati. To nam pove, da sta veselje in svetost skupaj, kadarkoli tudi svoje preizkušnje izročamo Bogu. Tega pogosto nismo sposobni.

Če v nas ni veselja, to pomeni, da se odrešenje v nas še ne uresničuje, da se mu izogibamo. Da bi se tu nekaj premaknilo – so pred nami božični prazniki. Tako na vabi papež Frančišek: »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki mu dovolijo, da jim odpusti grehe, da jih reši praznine in nesmisla, Z Jezusom Kristusom se rojeva veselje.«

Smo v zadnjih dneh pred božičem. Bog nam ne more dati odrešenja brez naše volje, našega hotenja in sodelovanja. Kako zmotno je, če želimo za praznike pripraviti vse zunanje, brezhibno in popolno; pozabili pa bi na to, kar je notranje, kar je najbolj naše in določa našo srečo in naše pravo veselje: to je naše srce. Brez skrbne priprave na dobro adventno spoved ne moremo doživeti krščanskega božiča. Naš božič bo ostal poganski. Pri pristopanju k sveti spovedi je veliko skušnjav, ki nas hočejo prikrajšati za veselje: pomanjkljivo izpraševanje vesti, nezaupanje, samoopravičevanje in druge. Na zunaj podeljeni zakramenti ne morejo nadomestiti notranjosti in notranjost ne more dobiti potrditve brez zakramentov. Zakramenta spovedi in obhajila nam podelita Jezusa – to in nobena druga stvar. To je Božja volja in Jezusova izbira. Tu je vsa milost in vse veselje. To bo vesel božič in dopolnitev vsega našega veselja.

Franc Likar, župnik