Spet smo na začetku adventa, ko se pripravljamo na božič. Tako začenjamo novo cerkveno leto. Skozi svete čase, nedelje in praznike se bomo spominjali, da Bog svojih obljub, danih človeku, ne pozablja. Spremljali bomo Jezusovo življenje od rojstva do poveličanja. Predvsem pa bomo razmišljali, da nismo ustvarjeni za ta svet, ampak za večnost, za nebesa.

Ob vsakem začetku preverjamo tudi svojo preteklost. Ali smo delali vse prav, ali so naša prizadevanja obrodila sadove, ki smo jih pričakovali. Omogoča nam, da svoje dejavnosti zastavimo na novo, da bomo mogli popravljati stare napake in spreminjati zgrešene smeri. Kako vstopiti v ta čas, pa nam osvetli Božja beseda.

S pomočjo prvega berila dobimo prvo spoznanje o adventu: to je čas upanja. Prerok Jeremija spodbuja svoje ljudstvo. Nešteti grehi in stranpoti, nevera in samovolja izvoljenega ljudstva so razlogi porušenega svetega mesta in templja. Nesreča, ki je ljudstvo zaradi tega doletela, bo postala samo dokaz, kako je Bog usmiljen, kako ljubi svoje ljudstvo. Vstal bo poganjek, ki bo naznanil novo dobo, ki bo čas sprav, miru in svobode.

Drugo berilo nas postavlja pred drugo pomembno nalogo: kako ugajati Bogu. Pomemben vidik spreobrnjenja, poleg tega, da sam postanem drugačen, boljši, je tudi to, da ugajam Bogu. Tistemu, ki ga ljubim, želim ugajati, mu biti všeč, da me bo vesel. Pred Bogom smo resnično kakor otroci, ki se trudijo ugajati staršem; vse naredijo, da jih bodo starši veseli. Apostol Pavel nas vabi, naj naredimo ta korak; naj se trudimo v tej smeri: »Gospod naj vas obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega«. S tem, ko se bomo veselili medsebojne ljubezni, bomo naredili največje veselje tudi Bogu. Kam lepša spodbuda za nedeljo Karitas, kot so te besede apostola Pavla.

Tretje sporočilo pa je čuječnost. Za današnji odlomek iz evangelija se zdi, da bolj paše na konec cerkvenega leta, kot pa na začetek. Ta strašljiv opis poslednjih reči se zdi, kot da nas ne pripravlja na tako nežen dogodek, kot je Jezusovo rojstvo. A nam daje že na začetku, prvi dan, vedeti, da na svetu nismo zato, da bi se nam dobro godilo; nismo na svetu za romantiko. Evangelist Luka usmerja naš duhovni pogled v tisto končno prihodnost, ko bo Kristus znova prišel – ne kot novorojenček, ampak kot Gospodar in Sodnik. Takrat se bo pokazalo, kaj iz našega življenja imajo večno, nesmrtno vrednost. Če so nas ljudje častili in slavili, če smo živeli v blaginji in zdravju, če nam je bilo lepo…, za Boga pa se nismo menili, nam vse to ne bo nič koristilo. Lahko bomo celo za večno ločeni od Boga. Zato, pravi evangelist: »Čujte in vsak čas molite!«

Biti čuječ pomeni, da se ne pustimo zapeljati zvitim skušnjavam: poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja. Te nas usmerjajo vase in nas hkrati oddaljujejo od Boga. Da bi obdržali stanje čuječnosti, se je treba boriti. Čuječi bomo, če bomo negovali molitev, odpoved in dobra dela. Takšen čas boja naj bo letošnji adventni čas.

Franc Likar, župnik