Iz srečanja Jezusa s Pilatom in njunega kratkega pogovora danes razbiramo vsebino praznika, ki ga obhajamo. Nasproti si namreč stojita dva kralja, pravzaprav eden, ki bi to rad postal in eden, ki to že je. Priča pa smo zadregi, kdo je kdo. Ni kralj tisti, ki sedi na prestolu, ampak tisti, ki zvezan čaka na smrtno obsodbo. Nasproti si stojita dve kraljestvi: kraljestvo svetlobe in kraljestvo teme; kraljestvo življenja in kraljestvo smrti; kraljestvo resnice in kraljestvo laži; kraljestvo služenja in kraljestvo povzpetništva.

Pilat je povzpetnik. Preko trupel mnogih, ki jih je obsodil na smrt je skušal postati cesarjev namestnik, doseči najvišje možno mesto v rimskem cesarstvu. S tem edinim namenom hoče iz Jezusa izsiliti priznanje, da je kralj in ga s tem zakonito obsoditi na smrt.

Pilatovska drža je vedno živa. Pilatov je mnogo. Ne zanima jih resnica, zanima jih kariera, moč oblast, denar, slava, užitek, izobčenje vseh, ki delajo pošteno. Učijo se umetnosti laganja, ki drugače mislečega prikaže kot zločinca, sebe in ostale manipulatorje pa v najlepši luči. Pilatu ni nič sveto.

Nasproti oholemu in domišljavemu Pilatu stoji Jezus, Bog, ki ga Pilat mrzi in zavrača. Po tihem pa se ga tudi boji, le da tega ne prizna. Hoče prikriti svojo zmedenost in zadrego ob Jezusovih kratkih besedah. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Ali bolje rečeno: ni SAMO od tega sveta, on je kralj vsega stvarstva, vesoljstva. In hkrati je kralj naših src; vsakega srca – kar Pilat nikdar ne bo! Seveda, če mu tega ne dovolimo. Jezus je kralj naših src, naših družin, naših institucij, naših pravnih zakonodaj, kralj moralnih odločitev – če mu to dovolimo, če mu priznamo prvenstvo. Enkrat bi si že morali naliti čistega vina in Kristusu Kralju priznati mesto, ki mu pripada. Ponoviti besed, ki jih je pred več kot 100 leti izrekel papež Leon XIII: »Svet je dovolj slišal o človekovih pravicah; povejmo tudi kaj o pravicah Boga!« Samo to nas lahko reši.

»Dana mi je vsa oblast, v nebesih in na zemlji!« so Jezusove besede pred vnebohodom. Kako, kje in ali sploh se to vidi? Vidi se, ko pogledamo križ. On je med levim in desnim. Jezusovo Božje kraljevanje se kaže v darovanju. To nas spravlja v stisko, ker je v nasprotju z našim razumevanjem kraljevanja, gospodovanja, vladanja, kjer se je treba dokazovati, opozarjati nase in siliti v ospredje, pri čemer poštenje nič ne velja.

Kristusovo kraljevanje na križu nam mora dati misliti, kakor je dalo misliti razbojnikoma na desni in levi. Oba sta razbojnika, levi in desni, a samo eden to prizna. In ta je rešen. Rešen je ta, ki se spreobrne, ki prizna Jezusa za svojega kralja. Ki prizna edini zakon tega kraljestva: ljubezen do konca; žrtev, odpuščanje.

Kaj je takšno kraljestvo lahko drugega, kot neizmeren Božji dar, Božja ljubezen, ki gre do konca. Ali se bomo takšnega kraljestva bali, se ga izogibali? Ne, oklenili se ga bomo kot edine rešilne bilke, ker je edini prostor, kjer ljubezen zares šteje.

Ljudje hrepenimo po Bogu, po odrešenju, po Bogu, po medsebojni ljubezni, po zvestobi samemu sebi, po tem, da bi bili podobni Kristusu. Kristus nas privlači, priznajmo si to in povejmo si med seboj. Kristus nas privlači in ta privlačnost je močnejša od zapeljivosti zla. To si priznajmo in v to zaupajmo. In Kristusovo Kraljestvo bo naša resničnost, ki se je bomo oklenili za vso večnost. Amen.

Franc Likar, župnik