Cerkveno leto se izteka. Prihodnja nedelja, Nedelja Kristusa Kralja bo že zadnja v tem bogoslužnem letu. Misel na konec preveva tudi svetopisemska berila, ki govore o tem, kako se bo končala zgodovina sveta in človeštva in kako naj se na ta konec pripravimo. Evangeljski opis konca sveta zbuja pozornost. Kaj naj vse to pomeni. In nenazadnje se vprašujemo ZAKAJ? Zakaj mora priti konec? Ali je Bog svet ustvaril zato, da ga bo uničil? Ali je nebeške sile utrdil zato, da jih bo zamajal? Se človek na tem svetu muči zato, da bo vse njegovo delo v trenutku propadlo? Stvari so v resnici precej drugačne. Konec, ki ga omenja evangelij, pomeni dvoje.

Prvič. Pomeni prehod v drugačno, novo bivanje. Izraz konec je ponesrečen. Zadnji slovenski prevod SP uporabi besedo dovršitev. To izraža čisto drugačno vsebino. Sedanji svet bo prenehal zato, da bosta lahko vzpostavljena novo nebo in nova zemlja. In mi bomo preustvarjeni. Nobenega, joka, nobenega trpljenja ne bo več. Smrt bo za vselej premagana.

To se bo zgodilo ob drugem Kristusovem prihodu. Kdaj bo Kristus spet prišel, ve samo Oče, ki ga pri vsaki sveti maši prosimo, naj nas »varuje vsakega nemira, ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«. S temi besedami prosimo, da se tega dneva ne bi bali, ampak se ga veselili in radostno pričakovali. To je drža pravega kristjana in vernika. Jezusov prihod v slavi poslednji dan bo veličastna uvertura, veličasten vstop v neminljivo življenje in srečo z Bogom in vsemi zveličanimi. To življenje in ta sreča bosta podarjena vsem tistim, ki se v tem zemeljskem življenju trudijo za zvestobo Bogu v majhnih, vsakdanjih rečeh. Tedaj bo naša zvestoba v malem nagrajena z neminljivostjo, za kratek trud na zemlji bomo deležni večnih dobrin.

Drugič. Z mislijo o tej resnici smo že pri drugem pomenu konca sveta. Novo nebo in nova zemlja se morata zgoditi v vsakem od nas, že sedaj. Bog si vsak dan znova želi, da se v nas zgodi novo nebo in nova zemlja. Želi si našega spreobrnjenja. Spreobrnjenje od lastnih navideznih gotovostih k Njemu, ki je gospodar sveta in življenja. Gre za spreobrnjenje od lastnih iskanj sreče k Njemu, ki je za človeka edina popolna sreča. V življenju vsakega od nas se morajo že sedaj zgoditi mnogi »konci sveta.« Sveta, ki mora biti končan, je sveta greha, svet oddaljenosti od Boga, svet nevere, svet sebične zagledanosti vase, ki ji človek podlega in si s tem zapira nebesa.

Kristjani se zato ne ukvarjamo z mislijo o koncu sveta, o rušenju in uničenju, o smrti in koncu, ampak o življenju, ki mora naš pogled usmerjati naprej, k življenju, k sreči. Nov svet, srečen in blažen pa se ne more zgoditi brez človeka, brez našega napora, brez spreobrnjenja. Spreobrnjenje je za vse nas še toliko večji izziv, ker vemo, da imamo zanj čas samo dokler smo na tem svetu. V dobroti in plemenitosti lahko zorimo samo v tem življenju. S smrtjo se naše zasluženje za večnost konča. Naša večna usoda se tako odloča tukaj in sedaj. Misli na smrt zato ne odganjamo od sebe. Ta misel nas dela zrele in odgovorne. Ob te misli postajamo bolj pošteni, boljši prijatelji, boljši sorodniki; če se zavedamo, da je življenje kratko, ne bomo izgubljali časa. Ob vsem nas veseli upanje, da bomo slišali povabilo: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!«

Franc Likar, župnik