Eden najstarejših krščanskih spisov z naslovom DIDAHE – v našem prevodu pomeni »Nauk dvanajsterih apostolov«, pričenja svoj zapis o poti življenja, po kateri mora hoditi Jezusov učenec. Kot temelj te poti navaja zapoved ljubezni. Ta zapoved je kakor luč, ki razsvetljuje pot krščanskega življenja tudi tedaj, ko nastopi noč dvoma, negotovosti ali stiske. Tega ni razumel pismouk iz današnjega evangelija, niso razumeli mnogi v prvi skupnosti kristjanov, na katere se spis Didahe obrača. Priznati moramo, da to težko razumemo tudi mi; včasih bolj, včasih manj.

Na pismoukovo vprašanje, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril kar s citatom iz 1Mz: »Ljubi Boga!« To je popolnoma isto, kot če bi rekel: »Veruj v Boga!« Ljubiti Boga pomeni verovati vanj, zaupati mu, naj se nam v življenju dogaja karkoli.

Med razlogi, da je vera danes v tolikšni krizi, bo zato nekje na vrhu lestvice pomanjkanje ljubezni; tudi ljubezni med ljudmi. Kdor ne ljubi človeka, ne ljubi Boga, tudi z njegovo vero je nekaj narobe. Marsikdo čuti, da mu je težko ljubiti Boga in verovati vanj, ker nima o njem prave podobe. Ali jo ima o človeku? Če je človek samo nekdo, ki ga potrebuješ, potem je tak tudi tvoj Bog. V času, ki ga živimo, takšen Bog in takšen človek mirno izpadeta – v dobi servisov in najrazličnejših služb, ki jih lahko plačaš, ne Bog in ne človek nista potrebna. Tako ljudje ostajamo vsak zase, kaj je ljubezen mnogi sploh ne bi več vedeli, če ne bi bilo mačk in psov – takih in drugačnih hišnih ljubljenčkov, ki navidezno polnijo praznino odnosov. Drug drugemu pa pogosto ne znamo reči kaj več kot »Pusti me pri miru, kaj hočeš od mene…!«

Pred kratkim se je v Cerkvi začela sinoda. Na kaj drugega, kakor na to je mislil papež Frančišek s svojo določitvijo, ko je rekel, da je čas, da kristjani začnemo hoditi skupaj. Hoditi skupaj pomeni poslušati drug drugega, učiti se drug od drugega, čutiti drug z drugim in s skupnostjo, ki ji pripadamo. Samo če bo naše življenje postalo takšna skupna hoja, bo z nami potoval tudi Bog, kot je potoval z Izvoljenim ljudstvom v obljubljeno deželo svobode in blagostanja. Če hodimo vsak po svoje, ne čutimo, da bi Bog potoval z nami, ne zaznamo njegove navzočnosti in se vedno bolj pogrezamo v nevero. Papež Frančišek nas zato spominja na temelj naše vere, to je ljubeča pripadnost skupnosti verujočih. To je čutenje s Cerkvijo, ki ni servis za usluge, ki ima serviserja nekega duhovnika ali škofa. Cerkev je skupnost krščenih, ki pripadajo drug drugemu, so drug za drugega odgovorni. Ne sme in ne more nam biti vseeno, kaj se s katerim od članov te skupnosti dogaja.

Na tem svetu nismo zato, da svoje življenje čim lepše preživimo. Na svetu smo zato, da ljubimo. Zato je zapoved ljubezni prva in največja. Ne bomo rešili sebe, če ne bodo rešeni tudi drugi. V nebesa ne potujemo sami, ampak skupaj. In tudi v nebesih ne bomo drugače, kot skupaj; kakšna nebesa bi to bila, če bi se tiščali vsak v svojem kotu in se izogibali drug drugega. To delajo v večnosti na nekem drugem kraju.

Prosimo Gospoda za pravo spoznanje in moč, da ne zgrešimo cilja.

Franc Likar, župnik