»Kaj hočeš, da ti storim?« To vprašanje, ki ga je Jezus zastavil beraču ob poti, slepemu Bartimaju, je v evangeliju prejšnje nedelje enako postavil Zebedejevima sinovoma Jakobu in Janezu, ki se jima zahotelo prvih mest v Jezusovem kraljestvu. Iz tega, kaj od Jezusa pričakuje, se najbolje prepozna, za koga ima ta človek Jezusa. Za Zebedejeva sinova je bil kralj. Za mnoge, ki so ga prosili zdravja in podobno zdravnik, čudodelnik. Za slepega Bartimaja pa ni bil samo očesni zdravnik. Zakaj?

1. Ker je prosil nekaj nemogočega: da bi spregledal. Na stotine beračev je stalo ob poti. Prosili so denarja kos kruha; tisto, kar jim mimoidoči pač lahko dajo. Nikogar ne prosiš za tisto, česar veš, da nima. Bartimaj pa je imel vero v Boga, ki stoji pred njim v osebi Jezusa. Ve, mu da lahko več kot nekaj drobiža. Izkoristil je priložnost in prosil tisto, kar ima edino Jezus. Z oslepelimi očmi je njegovo srce dobro videlo kaj Jezus zmore; da prinaša čisto drugačno svetlobo od tiste, v kateri se gibljejo drugi ljudje.

»Kaj hočeš da ti storim?« Kaj hočemo od Jezusa, da nam stori? Imamo zanj kdaj pripravljeno kakšno nenavadno vprašanje? Ali nismo morda podobni vsem drugim beračem, in prosjačimo za kos kruha in nekaj drobiža: npr., da ne bi spet srečal tistega, ki mi je zoprn, da bi naredil izpit, ali kaj drugega vsakdanjega, s čimer Jezus v resnici nima nič opraviti. Jezus je tukaj za druge stvari, za večje prošnje. Jezus želi, da ga prosimo za tisto, česar ne moremo dobiti drugje.

Kaj je tisto najpomembnejše, kar lahko dobimo pri Jezusu, nam odgovarja Bartimaj. »Usmili se me!« Kolikokrat se v stari zavezi sliši ta klic usmerjen k Jahveju: »Usmili se me, usmili se nas, usmili se svoje dediščine…« to je prošnja za odpuščanje. To je prošnja, ki jo je treba nasloviti na Jezusa. In drugi klic: »da bi spregledal.« Da mi da vero, ki jo potrebujem, ker je nimam dovolj. Nimam dovolj vere, dokler od Jezusa pričakujem samo vsakdanje reči, takšne, ki jih lahko dobim kjerkoli, tudi od drugih ljudi.

2. Ker je vztrajen. Bartimaja so okoli stoječi skušali odvrniti od njegovega klicanja. S svojim kričanjem jim je šel na živce. Enako, kot so bili v evangeliju prejšnje nedelje apostoli nejevoljni nad Zebedejevima sinovoma in so jima govorili, naj utihneta. Bartimaj se ne pusti množici, za katero je bil moteč. Velikokrat je v življenju tako. Človek, ki se odloči za Kristusa, je moteč. Zakonca, ki sta si zvesta, sta moteča. Zakonca, ki imata kakšnega otroka več, kot je moderno za večino, sta moteča. Družina, ki hodi v cerkev, je moteča. Mlad človek, ki se trudi živeti po evangeliju, je med sovrstniki moteč.

Bartimaj se ni zmenil za okolico. In je tudi vztrajal, ko ga Jezus v prvo ni slišal. Bartimaj je učitelj vztrajnosti. Če je vera, vztrajnost ne more biti problem. Za naše vsakdanje življenje to pomeni vztrajati v molitvi. Za tistega, ki nima dovolj močne vere, je to težko. Če ni takoj uslišan, prekmalu odneha. Prositi, da bi videl svoja hotenja v pravi luči , da bi prav videl sebe in svoje resnične potrebe. Spregledati pomeni, da se neham vrteti okrog samega sebe in svojih malenkostnih potreb, ne briga pa me, kaj je z mojo vero, kaj je z mojo ljubeznijo, kaj je z mojo dušo.

Bartimaj je spregledal in šel za Jezusom. Spregledati pomeni obrniti  se v novo smer, a ne kamorkoli, ampak za Jezusom in živeti po njegovo, živeti njegov slog.

Franc Likar, župnik