Pomenljiv pogovor med Jezusovima učencema Jakobom in Janezom, ki smo ga slišali, se je zgodil med potjo v Jeruzalem, ko je Jezus učencem že tretjič napovedal svoje trpljenje. Evangelist Marko dodaja, da so se tisti, ki so bili z Jezusom, bali. Ta strah je razumljiv. Vsi so slutili, da se z Jezusom nekaj dogaja; vse več je govoril o trpljenju in vse manj jim je bil razumljiv. Begal jih je njegova nenavadna logika razmišljanja in so se bali zanj.

Ko je apostolom prvič govoril o trpljenju – bilo je pri Cezareji Filipovi, mu je Peter začel braniti, želel ga je obvarovati najhujšega, zato mu je ponudil svoje nasvete. Primer človeka, ki poučuje Boga, ki misli, da je njegova logika boljša od Božje. To nam ni tuje. Ko je Jezus drugič napovedal svoje trpljenje, ja bilo v Galileji. Takrat je Peter molčal, vsi ostali pa so hitro poskrbeli za menjavo teme. Pogovarjati so se začeli o tem, kdo je največji. To je bil njihov odgovor na Jezusovo povabilo k služenju drugim, k žrtvovanju sebe za druge. Ravnanje apostolov je potrditev resnice, kako človek nerad sliši, da je smisel njegovega življenja v darovanju, služenju in žrtvovanju.

Ko Jezus žanje uspeh, so učenci ponosni, da so ob njem, ko govori o trpljenju, postane neprivlačen, ko pa trpljenje sprejme nase, zbežijo. To je žalostna resnica o človeku. Nagnjen je k temu, da se povzdigne nad sočloveka, da deli nasvete samemu Bogu, vse to pa zato, da rešuje lastno kožo. To človeško logiko Jezus dobro pozna. Prišel nas je odrešit. Kaj je odrešenje? Odrešenje je to, da Jezus človeku pomaga to logiko premagati. To je namreč logika iz raja: človek se hoče postaviti nad Boga, biti njegov svetovalec. Bogu želi povedati, kaj je v njegovem stvariteljstvu zgrešeno, kar bo on – človek popravil. Vse to se človeku plete po glavi zaradi njegovega egoizma.

Jezus lahko človeka odreši samo tako, da gre sam v trpljenje, da sam postane služabnik, zadnji med vsemi. Jezus ve, da mu je premalo o teh stvareh samo govoriti.

Mesto poleg njega lahko zasede samo tisti, ki ima v sebi isto logiko. Ob Jezusu sedi lahko samo tisti, ki širi odrešenje, ga prenaša na druge. Ki odrešenja ne zgrabi samo zase. Ki je odločen reševati druge. Če ne bo reševal drugih, tudi sebe ne bo rešil. Resnični privilegij, častno mesto v njegovem kraljestvu je v tem, da smo na njegovi desni in levi, ob njem, ki je na križu. Ko je učencema rekel: »Ne vesta, kaj prosita!« je mislil prav na to.

Vsi težko razumemo to logiko in jo še težje sprejemamo. Takšnega sedenja ob Jezusu se vsak boji. Zdi se nam pretežko in se, če je le mogoče, izmaknemo. Tudi to je Jezus vedel takrat, ko je visel na križu. Zato je storil nekaj. Iz njegove prebodene strani sta pritekli kri in voda. Ne brez njegove odločitve, ne samo od sebe, kot se zgodi pri mrtvem truplu. S krvjo in vodo so pritekli zakramenti. To so Božja moč za nas. Daje nam jih, da bi lahko sedeli ob njem in z njim prinašali svetu odrešenje. Zakramenti so kapital moči za naše služenje drugim. Krst je odprl ta dotok. Spoved in evharistija sta najvišja oblika Božje moči, s katero nas osvobaja, da smo prinašalci odrešenja drugim. Z zakramentom svetega zakona sta starša nosilca odrešenja svojim otrokom. Tako sedeči na Jezusovi desnici in levici, delamo to, kar dela on sam. To je edina zares velika čast, večje ni.

Franc Likar, župnik