Spomin vernih rajnih je 2. novembra. Kakor je v telesu vse povezano, kakor so darovi in dobrine enega organa darovi in dobrine celotnega telesa, tako so tudi v Cerkvi darov in dobrin enega člana deležni vsi. To predstavlja občestvo duhovnih dobrin. Ker je Kristus glava tega telesa, so tudi njegove dobrine priobčene vsem udom.

Najbolj občuten in zaznaven način deleženja pri njegovih dobrinah so zakramenti, ki so za Cerkev že od vsega začetka svete stvari. Tako v moči Svetega Duha postanejo vse duhovne dobrine skupen zaklad Cerkve. V okviru takšnega pojmovanja dobi izraz občestvo svetnikov dvojni pomen: občestvo pri svetih stvareh in občestvo svetih oseb.

Povezanost med ljudmi, ki nastane na osnovi teh svetih stvari, se ne more končati in se ne pretrga niti s smrtjo. Oslabi jo lahko samo greh. Zato pomeni občestvo svetnikov tudi resnično povezanost nas, ki že živimo v tem zemeljskem življenju, in vseh onih, ki so s smrtjo prešli v stanje vic ali nebes. Smrt skupnosti duhovnih dobrin nikakor ne ogrozi, marveč jo še okrepi.

Kako tolažilna je mnogim misel na priprošnjo tistih, ki so že v stanju gledanja Boga iz obličja v obličje. Njihova še tesnejša povezanost s Kristusom je tudi za nas v zemeljskem življenju velika dobrina, saj smo je skrivnostno deležni in nas utrjuje na naši poti. Poleg tega si njihove svetosti ne moremo predstavljati drugače, kot da zaradi nje ne nehajo prositi za nas pri Očetu.

Ker smo z njimi združeni v isto telo, se njihove duhovne dobrine, ki jih uživajo, pretakajo tudi v nas, vplivajo tudi na nas. Povezanost s svetniki nas povezuje s Kristusom. V zavedanju te globoke povezanosti Kristusovih udov med seboj korenini tudi prepričanje o občestvu z našimi dragimi rajnimi. Če so že v številu svetnikov, so oni nam v pomoč, če se očiščujejo v stanju vic, pa Cerkev ves čas goji spomin nanje, zanje moli in daruje sveto daritev.

Zavedanje, da pripadamo takšnemu veličastnemu občestvu svetih, katerega glava je poveličani Kristus sam, nam more biti v veliko tolažbo, v spodbudo še zlasti v času obupovanja in nemoči, ter v veliko veselje. Razvijajmo in poglabljajmo to zavest ter jo širimo med naše bližnje. Biti povezan v občestvo svetih in biti v posesti svetih stvari, po milosti seveda, je velika dobrina in končno tudi prednost, ki nam jo omogoča vera v Jezusa Kristusa. Zato za svoje rajne darujemo svete maše, zanje molimo in z dobrimi deli prosimo zanje prosimo milost zveličanja.

Po: dr. M. Turnšku