V nedeljo, 10. oktobra bo papež Frančišek v Rimu odprl sinodo z naslovom: Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje in poslanstvo. Teden dni pozneje pa se bo začela tudi po vseh škofijah po svetu. Sinoda tako ne bo potekala samo v Rimu pa tudi ne samo nekaj tednov, kot je bilo v navadi v preteklosti, ampak bo trajala dve leti, do leta 2023 in bo potekala po vseh škofijah po svetu. Zaradi tega bo sinoda posebna, zaradi česar je že pred samim začetkom zbudila po svetu veliko pozornost.

Posebna bo tudi zardi naslova. Papež nam vsem kristjanom želi priklicati v zavest resnico, da je Cerkev sinodalna, kar pomeni, da smo njeni člani občestvo in smo pri njenem poslanstvu udeleženi vsi krščeni. Cerkev mora biti prostor, kjer vsi poslušamo drug drugega, se drug od drugega marsikaj naučimo in hodimo skupaj naprej.

Beseda sinoda pomeni »sklic«, še več: skupna pot tistih, ki so sklicani. To je poudaril že sv. papež Janez XXIII.z izjavo, da se s koncilom Cerkev odloča za skupno hojo. Čeprav vemo, da je hoja enega gotovo hitrejša od skupne hoje, nas Sveto pismo pouči s primerom izhoda izvoljenega ljudstva iz Egipta. Na pot v novo, svobodno prihodnost so šli vsi: odrasli, starčki in otroci… Potovanje je bilo prilagojeno za vse. Bog ne pušča nikogar zadaj, ne izloča slabotnejših. Gotovo je pot zaradi tega počasnejša in napornejša, a spodbuja vse in na nikogar ne pozablja. To je najpomembnejše. Tako tudi Cerkev ne napreduje zaradi enega »jaz«, ampak zaradi »mi«. Že ko je bila sinoda o družini, je papež močno poudarjal, kako pomembno je , da vsak pove svojo besedo, ker nad vsemi deluje isti Sveti Duh. Razmišljati sinodalno pomeni zavedati se, da isti Sveti Duh govori v meni kot v drugih. Iz tega se rojeva spoštovanje različnosti, ki ni nasprotovanje, ampak vir skupne rasti in napredovanja.

Papež želi, da bi razumeli, kako je sinoda veliko več kot to, da nekdo v Rimu reče: »Pripravimo sinodo«, zborovanje z mnogimi razpravami. Sinodalno razmišljanje je spreobrnjenje. Je sprememba mišljenja, premik od »jez« k »mi«.

Spreobrnjenje je v tem, da nehamo poudarjati vsak svoje pravice in namesto tega poiščemo v Cerkvi svoj prostor in način služenja skupnosti. Cerkev torej ni »sindikalna«, kakršno bi mnogi danes radi imeli, okuženi z smrtonosnim individualizmom, kjer samo čakamo, kaj bodo drugi naredili za nas in namesto nas. Ko papež predlaga sinodalni življenjski slog, je to kot injekcija protiteles evangeljskih odnosov v človeštvo, ki boleha za individualizmom.

Franc Likar, župnik