Jezus je bil s svojimi učenci na poti v Jeruzalem. Vso pot so se pogovarjali. Spotoma je Jezus nagovarjal tudi druge ljudi. Apostol Janez se je Jezusu pritožil, da je bil med temi ljudmi človek, ki je izganjal demone, a ne pripada Jezusovim učencem. Jezus ga je opomnil, da ne razmišlja prav. Kdo ima pravico Bogu določati, kdo sme in kdo ne sme širiti vero vanj. Zgodilo se je tako, kot se je zgodilo že v stari zavezi, o čemer smo brali v prvem berilu. Jozue je stopil k Mojzesu, naj prepove prerokovati dvema tujcema. Mojzes ga je zavrnil: »O, da bi vse ljudstvo prerokovalo!« To je tudi Jezusova želja. S tem, da smo pri krstu postali del Božjega ljudstva in člani Cerkve, smo postali deležni Kristusove preroške službe. To je poslanstvo, ki se mu ne smemo izneverit, niti nam ga nihče nima pravice kratiti!

Poglejmo to preroško poslanstvo od blizu. Najprej ga živijo starši v svojih družinah. Oče in mati sta svojim otrokom preroka – oznanjevalca, pričevalca in delivca Božjih darov. Da bi le vsi starši to tudi resnično bili!

Na poseben način uresničujejo svoje preroško poslanstvo verniki, ki so vključeni v različne dejavnosti v svoji župniji. Danes si ne moremo več predstavljati pastoralnega dela brez vernikov. V poučevanje verouka so nujno vključeni katehisti in katehistinje. Različne skupine, denimo Karitas, lahko delujejo samo ob požrtvovalnih vernikih. Zelo na mestu je želja, ki jo je izrekel Mojzes – da bi vse ljudstvo prerokovalo. To je danes želja Cerkve, da bi vsi njeni člani »preroki«, da ne bi prav nihče ne bil nedejaven, nekje ob strani.

Danes se kot kuga širi zmota, da je vera človekova osebna stvar. Drži, da mora biti vera osebna, a nikoli ni in ne sme biti samo naša osebna in zasebna stvar. Tudi ni dovolj, če rečemo, da vera odseva iz našega ravnanja in dejanj, ampak je treba o njej tudi z usti spregovoriti, ko je priložnost za to. Življenje po veri je nujen predpogoj za prepričljivo in verodostojno govorjenje. Sodobni kristjani smo se tega kar precej odvadili, postali smo »mutasti«, nemi kristjani. Jezus je apostolom naročil, naj oznanjajo. Pripravljeni moramo biti odgovoriti, če nas kdo vpraša po razlogih naše vere. Ko bi prvi kristjani ne izpovedovali vere tudi z usti, bi krščanstvo ostalo zaprt nauk, sekta z nekaj ljudmi. Če mislimo, da je naša beseda bedna in borna, preveč slabotna, da bi z njo koga nagovorili za Kristusa, imamo od Jezusa zagotovilo, da nam potrebno zgovornost dajeta naša vera do Boga in ljubezen do ljudi. To je tudi garancija, da ne bomo zapadli v pohujševanje: ne s svojimi besedami, ne z obnašanjem in načinom življenja, na kar nas je Jezus opozoril v evangeliju in nas pred takimi pohujšanji svari. Pohujšanja se kot usedlina nabirajo v človekovem srcu in postajajo del človeka samega. Tak človek postane nasprotnik samega sebe, postaja nekdo drug, nekaj, kar nekoč ni bil. Za vsako ceno se je treba tega varovati in ne pozabiti tudi prositi v molitvi Očenaš: »Ne vpelji nas v skušnjavo«.

Moč za pričevanje in oznanjevanje vere, prihaja od Jezusa samega. Bolj kot se ga oklepamo, večja je. In z njo prihaja pogum, da se vere ne sramujemo pred tistimi, ki mislijo in živijo v nasprotju z evangelijem.

Franc Likar, župnik