Kako smo v zadnjem času vsak dan in vse bolj priča napetostim in prepirom med ljudmi. Besedna obračunavanja, zamere, so znak nesposobnosti razumeti drugega, drugega spoštovati. Apostol Jakob v berilu govori prav o tem, ko omenja boje, prepire in zavist. Vse to je vir razdorov in prepadov med ljudmi. In to postaja normalnost, kot da drugače ne more biti. Kot da za ljudi veljajo enaki zakoni kot nekje v divjini med živalmi: zakon močnejšega.

Vendar ni tako. V človekovo notranjost, v našo vest je zapisan drug zakon: hrepenenje po razumevanju, sprejemanju, spoštovanju, darovanju, po ljubezni. Ta zakon je namenjen prav vsem in vsi bi ga zmogli tudi živeti. Toda ima svojo ceno, ki se mnogim zdi previsoka: to je cena žrtvovanja. Pomeni umiranje sebi, svojemu egoizmu, postavljanju sebe v ospredje, pred druge – na kar je Jezus opozoril učence, ki so razmišljali o prvih mestih. Tako so bili prevzeti z mislijo o prvih sedežih, da so popolnoma preslišali, kaj jim Jezus govori, ko jim je govoril o svojem trpljenju, križu in smrti, o popolni odpovedi sebi, ki se bo kmalu zgodila. Učencem je hotel povedati, da je resnična človekova veličina v njegovi sposobnosti umiranja sebi. Tisti, ki je tega sposoben, je sposoben drugega razumeti, spoštovati, sprejemati tudi njegovo drugačnost. Sposoben je za druge delati dobro, jim služiti. Sicer bodo drugi ljudje le orodje njegovega povzpetništva.

Umiranje sebi mora biti način življenja vsepovsod, v vseh okoljih: v družini, v javnem življenju, v politiki in kulturi. V družini je najlepši izraz umiranja sebi velikodušno podarjanje življenja in nesebično razdajanje otrokom. Danes je modreno modrovati: naredi nekaj zase, ne bodi samo drugim hlapec. Morda je v tem kaj resnice, a človek, ki bi se preveč prepuščal tej filozofiji, bi kmalu ostal prazen in sam. Človeka napolnjuje razdajanje, ne zbiranje. To je evangeljska logika, ki je tudi logika križa – nespamet križa, kot jo imenuje apostol Pavel. Samo ponižno in predano služenje človeka zares plemeniti in žlahtni. Prav je, da smo tudi veseli vsega, kar nam uspe, a ne zato, da nas bodo zaradi tega hvalili.

Smemo in moramo biti prvi, vendar z otroško držo, kakor nas vabi Jezus v evangeliju. Vemo, na kaj je mislil, ko je objel otroka: na preprostost, iskrenost, odprtost in sprejemljivost. Ta otroškost mora imeti svoje mesto v vsakem človeku in je ne sme prerasti odraslost. Otroškost je tudi drža, ki nas ohranja ponižne v odnosu do Boga. Kakor se otrok zaveda svoje odvisnosti od staršev, se moramo vsi zavedati svoje odvisnosti od Boga. Bog je naš služabnik 24. ur na dan, niti za hip ne obrne svojega pogleda stran od nas.

Prosimo ga, naj nam pomaga ohranjati v nas to držo, saj nam je z njo zagotovljen vstop v Božje kraljestvo.

Franc Likar, župnik