»Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Čeprav je apostol Peter Jezusu pravilno odgovoril, da je Kristus, Mesija, tako on, kakor drugi učenci, še niso imeli prave podobe o njem. V Jezusovem času je vladala velika politična napetost in ljudje so zmotno mislili, da bo Odrešenik politični vodja, ki bo narod osvobodil izpod Rimljanov. Zato Jezus ni hotel, da ga razglašajo. Svoje učence je postopoma poučeval, kako je njegovo poslanstvo drugačno, ni povezano z uspehi in slavo, ampak z odpovedjo in veliko trpljenja.

Trpljenje je ključno v Božjem odrešenjskem načrtu. O tem smo slišali v prvem berilu, kjer prerok Izaija opiše trpljenje pravičnega. Drugo berilo poudarja, da so za vero potrebna dela ljubezni. V evangeliju pa Jezus zelo odkrito spregovori o svojem trpljenju in trpljenju vseh, ki mu bodo želeli zares slediti. Trpljenje je edina pot do resničnega uspeha. Danes je katehetska nedelja. Ko razmišljamo o verskem pouku in verski vzgoji, mislimo zlasti na pičle uspehe našega dela. Tako duhovniki, kot katehisti in starši. Kam gredo vsi napori, vse ure, dnevi in leta našega verouka. Po birmi in osnovni šoli vsi mladi nekam poniknejo.

Toda Jezus nam govori, da je to mišljenje zmotno: »Poberi se, proč od mene, satan…« Naše poučevanje, naše besede, naše govorjenje in prepričevanje ni rodovitno. Rodovitno je samo trpljenje. Zato je na mestu edino vprašanje: kako nosimo svoj križ: za Gospodom in z zaupanjem, ali godrnjaje, zagrenjeno in naveličano. Na koncu bo naše prav tisto, kar sedaj izgubljamo.

Kristjanov križ je zagotovilo uspeha. Je pripomoček, da se naše srce odpre Božjemu delovanju, da damo v svojem srcu prostor Bogu. Brez nošenja lastnega križa pustimo Boga zunaj in on v nas ne more narediti ničesar. Ne pozabimo, da Jezus ni sveta odrešil z svojimi govori, niti s čudeži, ampak s križem.

Pojdimo še dlje. Če na katehestko nedeljo in na nedeljo mladih razmišljamo ob evangeliju, ki nam je danes posredovan, namreč o križu, potem se vprašajmo, kateri ljudje najbolj trpijo in nosijo najtežji križ? Tisti, ki so se oddaljili od Boga ali nočejo Boga sprejeti, pa naj to priznamo ali ne. Tisti, ki jim je vse brez smisla, v jeziku mladih – »brez veze«; še najbolj pa trpljenje, žrtve, preizkušnje, ki se dotaknejo prav vsakega človeka, tudi mladega. Trpljenja mladih je v največji meri kriva filozofija t. i. samouresničevanja. Doseči moraš tu, uresničiti moraš ono, seveda sam. Toda vedno sledi bridko spoznanje, da sam zmoreš prav malo. Bistvo življenja je odgovor na Božji klic, na Božje povabilo in pobudo. Če temu slediš, nisi sam. Bremen si ne boš nalagal sam in ne boš precenjeval svojih sposobnosti in moči. Dobiš boš toliko bremen, kot jih boš zmogel in še teh ne boš nosil sam. Odkrival boš svojo poklicanost in se v njej uresničil. Bog nas je v ljubezni poklical v bivanje, nas v krstu prerodil in nas nenehno kliče k sebi, da bomo pri njem uresničili svoje življenje in našli izpolnitev.

Franc Likar, župnik