Z današnjo nedeljo zaključujemo branje odlomkov iz 6. poglavja Janezovega evangelija. Slišali smo dramatičen konec, kakršnega ne bi pričakovali. Mnogi tega, kar je Jezus govoril, niso mogli sprejeti. Zato so odšli. Jezus se je nazadnje obrnil še k apostolom in jih vprašal: »Ali hočete oditi tudi vi?« Ko je Peter v imenu vseh odgovoril, da so pri njem našli smisel, saj jim prinaša besede večnega življenja, so ostali z Jezusom. Če so doslej hodili za njim misleč, da bo uresničil njihove zemeljske sanje, so zdaj odločeni, da te sanje opustijo in mu sledijo, naj stane kar hoče.

Ob poslušanju tega evangeljskega odlomka smo povabljeni, da tudi mi obnovimo našo odločitev za Kristusa. V preteklosti ni bilo tako čutiti tako močne potrebe po tej osebni odločitvi in je na način bila skoraj nepotrebna. Versko izročilo nas je skupaj z verskimi navadami kar samo nosilo na valovih krščanskega življenja, brez kakšnega posebnega truda. Bilo je normalno in samo po sebi umevno, da gre kristjan v nedeljo k maši, da so otroci krščeni, da hodijo k verouku, da se cerkveno poročijo. Predobro čutimo, kako danes ni niti približno več tako. Vsak mora sam, čeprav ob pomoči drugih, zlasti pa ob njihovih zgledih, sam ovrednotiti čisto vsako versko dejanje, drugače se zanj ne bo odločil. Tukaj so veliki napori, zlasti, ker so velike ovire, na katere naleti človek, ko se odloča za to, ali bo živel po veri in iz vere, ali ne.

Med neštetimi ovirami se danes velja ustaviti ob eni sami, na katero postanemo pozorni ob branju drugega berila. Apostol Pavel primerja ljubezen med možem in ženo ljubezni Kristusa do Cerkve. Kristus je vzljubil Cerkev in zanjo dal sam sebe…. In še naprej z mnogimi lepimi izrazi in prispodobami opisuje to ljubezen. Pavlov opis ljubezni Kristusa do Cerkve vsakega nas postavlja pred vprašanje: Kaj pa ti? Danes je postala vsesplošna drža mnogih krščenih ljudi, ki živijo med nami in z nami, da verujejo v Kristusa, zavračajo pa Cerkev. Apostol Pavel pa pravi, ni enega brez drugega: ni Kristusa brez Cerkve.

Iz česa je nastal ta nesporazum? Tudi iz miselnosti, ki se vleče že stoletja, da so Cerkev papež, škofje, duhovniki in razni njihovi uradniki. To je usodna zmota, kajti Cerkev smo vsi krščeni, kar je zares poudaril šele 2. vatikanski koncil. Če to razumemo, bo naš odnos drugačen. Če gledaš barvno okno kakšne katedrale od zunaj, ne vidiš drugega, kot temne lise. Če vstopiš v katedralo, vidiš vso resničnost barv in motivov. Kot kristjan ne morem gledati Cerkve od zunaj, saj sem sam v njej. Vsi sanjamo o sveti, neomadeževani Cerkvi. Toda Bog se je odločil, da Cerkev sestavi iz grešnikov. Vsi občudujemo na primer sv. Frančiška Asiškega, ki je notranje prenovil Cerkev. Toda tudi Sv. Frančiška ne bi bilo brez Cerkve. Bog svojo vsemogočnost kot svojo naklonjenost človeku izkazuje z nepopolnimi, grešnimi človeškimi bitji. Cerkev ne bi bila potrebna, če bi bili vsi sami svetniki. Cerkev je dana za grešnike, da se v njej odrešujejo za nebeški Jeruzalem.

Ne gre za to, da ne bi smeli biti kritični do tega ali onega ravnanja, ki je Cerkvi v sramoto. Vprašanje je, kje in na kakšen način. Cerkev je naš dom. O družinskih članih zunaj doma ne bomo grdo govorili. Kristus namreč svojo Cerkev ljubi in ne more dati prav tistemu Božjemu otroku, ki jo sovraži in blati.

Prosimo danes Gospoda, naj v nas pomnoži ljubezen do Cerkve. In za vse, ki mislijo, da so naredili prav, ko so ji obrnili hrbet.

Franc Likar, župnik