V dneh, ko poletje doseže svoj vrh, pretrgamo počitniški ritem s praznovanjem Marijinega vnebovzetja. Veliko razlogov lahko naštejemo, zakaj častimo Marijo. Med vsemi trditvami je najbolj na mestu ta, da jo častimo zato, ker jo časti Bog. Vsa njena veličina izhaja iz Boga in se k njemu vrača. Marija ničesar ne pripisuje sebi. Njena duša poveličuje Boga; njena duša in vse njeno življenje, vsako njeno dejanje. Zato tudi mi, ko častimo Marijo, skupaj z njo častimo Boga.

Današnji praznik spada med najstarejše krščanske praznike, gotovo pa je najstarejši Marijin praznik. Obhajali so ga že v 5. st. v Jeruzalemu, na robu vrta Getsemani. Pozneje so ta praznik na cesarjev predlog razširili po vse vzhodnem delu cesarstva. Praznik je bil povezan z izrazom »dormitio« - sen ali počitek. Marija ni umrla, ampak je zaspala in bila s telesom in dušo odnesena v nebeško slavo.

Žal se danes v veliki meri versko in duhovno sporočilo te verske resnice vse bolj odmika iz čutenja in verovanja sodobnega človeka. Priča smo dejstvu, da mnogi versko obhajanje tega praznika puščajo ob strani, ker ga ne razumejo in se vanj niso ne sposobni ne pripravljeni poglabljati. Zato pa ga nadomestijo dela prostim dnevom in z vso plehkostjo, ki ga tak dan ponuja. Je že tako, da so največje verske skrivnosti za praznovanje najtežje. Marijino vnebovzetje je težko predstavljiv dogodek, ki ga brez trdne, predane in ponižne vere ni mogoče vzeti za svojega. Dopovejte današnjemu razumarskemu človeku, da se nek človek – v tem primeru Marija, kar tako odlepi od tal in švigne v nebo. Dobili boste odgovor, da je to mogoče samo v risanki.

In vendar je Cerkev na to dogodke ponosna in se prav nič ne boji, da bi zaradi tega kaj trpela njena verodostojnost in ugled, njena kredibilnost. Papež Pij XII. Je leta 1950 z vsem zanosom ta nenavadni dogodek razglasil za dogmo: najvišjo versko resnico, ki jo je vsak kristjan dolžan sprejeti. Kakor da Cerkve ne briga osnovno znanje fizike, ki ga ima že vsak šolar. Nobena stvar ne pade navzgor in nebo nas ne more dvigniti nad oblake.

Izkustvo znanosti pa ni edino izkustvo. Znanost, ki priznava le sama sebe, ni nobena znanost, ampak je samo kup napuha. Izkustvo znanosti ni edino izkustvo tega sveta. Je tudi izkustvo duha, srca in duše. Kdor to zanika, zanika samega sebe in stavi v nič sam sebe. Človek, ki o sebi trdi, da je samo skupek kosti in mesa, sam sebe ponižuje, omalovažuje in devlje v nič. Zato danes ne praznujemo zgolj verske resnice, dogme, ki jo je podpisal papež. Danes praznujemo vsak svojo lastno izkušnjo lepote življenja, ki je več kot to, kar lahko primemo z rokami, otipamo in izmerimo. Praznujemo izkustvo naših uslišanih molitev, kar dokazujejo naše tolike Marijine Božje poti. Kadar sem v kateri od Marijinih Božjih poti se zelo rad ozrem po zapisih zahval, votivnih podob, ki jih verniki že stoletja prinašajo v zahvalo za tisoče uslišanj, ki so jih bili deležni. To je naša verska resnica. Bodimo nanjo ponosni in predvsem Bogu hvaležni zanjo. Amen

Franc Likar, župnik