Že nekaj nedelj nas Božja beseda nagovarja z besedili o kruhu življenja. Tega daje lahko edino Bog. V prvem berilu smo brali o preroku Eliju, ki ga izčrpanega prevzame malodušje in obup. Reši ga angel, ki mu prinese okrepčilo.

Prerok Elija je živel v času kralja Ahaba in njegove žene Jezabele. Oba sta zapadla malikovanju. Častila sta tuje bogove in v to zavajala tudi narod. Jezabela je postavila tudi veliko baalovih duhovnikov, da so zavajali ljudstvo. Poznamo zgodbo. Elija se jima je postavil proti. Poznamo pripoved, ko je na gori Karmel po slikovitem izzivanju Elija premagal množico teh duhovnikov in jih kruto pobil, tako je bil vnet za Jahveja, pravega Boga. Seveda je po tem dogodku moral zbežati, da si je rešil življenje. Bežal je v puščavo, kar ga je telesno in duhovno tako izčrpalo, da si je želel smrti. Toda Bog je hotel drugače. Poslal mu je angela, ki mu je prinesel kruh in vodo. V moči tega okrepčila je nadaljeval pot.

Ali je Bog odobraval to Elijevo početje? Če kaj veljajo besede apostola Pavla iz drugega berila, potem je Elija ravnal hudo proti Božji volji. Pavel roti Efežane: »Naj izmed vas izgine besnenje, jeza, rohnenje in hudobija… Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni… » Za Elija ni veljalo prav nič od tega.

Tudi nihče od nas najbrž ne odobrava Elijevega pokola štiristotih Baalovih duhovnikov. Danes bi rekli, da se je šel pravo versko vojno. V svoji zagnanosti, vnemi za pravo vero je šel čez rob. A čez rob je šlo tudi Božje usmiljenje. Bog ga ni pustil umreti. Tega pa ni storil zato, ker bi odobraval Elijevo dejanje, ampak zato, ker je usmiljen. Bogu se Elija zasmili. Vsak človek se Bogu zasmili. Zato mu da novo priložnost: »Vstani in jej!« Včasih prezremo, da sta ti dve besedi življenjskega pomena: tako za Elija, kot tudi za nas.

Kar pomislimo kolikokrat gremo čez rob. V svoji vnemi, v prepričanju, da ravnamo prav, da delamo po Božji volji, njemu v čast… da delamo dobro človeku, da mu hočemo prav, pa ga v resnici ubijamo. In potem zbežimo, se umaknemo, jezni in razočarani, nad drugimi in nad samimi seboj, kot Elija. Toda reši nas lahko Božji dotik.

Vstani pomeni – vstani iz svojega greha, iz zla, ki si ga storil, ko si šel predaleč, ko si mislil, da moraš iz ljubezni pobijati; ko si pretiraval; ko si mislil, da delaš dobro, pa si počel zlo. Vstani. Vstani v zakramentu sprave, v spovedi. In sedaj jej. Jej, da ne boš spet padel, da te ne bo spet prijelo, da bi pobijal. In da ne boš omagal, ampak ostal na poti, ki sem ti jo pokazal kot pot v rešitev.

Smo v neki počitniški, poletni sproščenosti, a vemo, da je pred nami prihodnost, da prihaja jesen, ki nas letos že drugo leto upravičeno skrbi. Kdo bi najraje kot Elija legel pod grm, zaspal in rekel, naj bo, kar bo…. Toda ne. Gospod nas drami; znova in znova: »Vstani in jej!« Pri vsaki sveti maši nam daje popotnico; ne samo štirideset dni kot Eliju, ampak pri vsaki sveti maši. Tako primerna in tako potrebna hrana za utrujena, prestrašena, zagrenjena srca, naveličana srca in duše.

Franc Likar, župnik