Ljudem se rado toži po starih časih. Ni tako redko, da kdo potoži, kako so bili stari časi boljši. Zaradi tega smo se sposobni tudi skregati, ker imamo, nosimo iz preteklosti različne izkušnje in življenjske zgodbe. Zato je tudi nemogoče najti enoumen odgovor – ali so bili nekdanji časi boljši ali ne; ne glede materialnih dobrin, ne glede kulture, politike, ne glede verskega stanja. Edino, kar bi nekoliko držalo je, da so bili stari časi za vsakega od nas boljši, je glede na leta – bili smo mlajši.

V prvem berilu smo slišali, da je vprašanje o starih časih mučilo Izraelce, ko so potovali skozi puščavo v obljubljeno deželo. Kljub veličastni izkušnji prehoda čez Rdeče morje, ko jim je Bog več kot očitno pokazal svojo prisotnost in svoj načrt, ki ga ima z njimi – da jih pripelje v obljubljeno deželo,  so se Izraelci pritoževali nad novimi časi, v katere sta jih popeljala Mojzes in Aron. V Egiptu so bili sužnji, a so bolje živeli, materialni pogoji so bili boljši. Prehod skozi Rdeče morje zaradi želja po kruhu in loncih mesa, ostane le še bleda, oddaljena zgodba. V tem je težava in vir nesporazuma z Mojzesom. Želje Izraelcev so se ustavile pri materialnih dobrinah. Mojzesa je to bolelo, saj je ljudstvu želel dati nekaj več – svobodo.

Zgodba se ponovi v evangeliju. Po čudežni večerji s kruhom in ribami so učenci so z Jezusom odpluli po jezeru na drugo stran. Plovba spominja na prehod čez Rdeče morje. Jezus želi dati nekaj več od zemeljskega kruha, pokazati, da je za življenje potrebnega nekaj več. Na svet ni prišel zato, da bi delil zemeljski kruh – to prepušča ljudem. Zato je dal novo zapoved medsebojne ljubezni, da si pomagamo, da delimo dobrine med seboj. Prišel je, da nam da tisto, do česar sami ne moremo. To je jed, ki ne mine, kruh, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje. Ta kruh pa je on sam. Naša naloga je, da ga iščemo. Kakor je bil Izraelcem potreben prehod preko Rdečega morja in vsa tista težka pot po puščavi, je tudi nam potrebno notranje potovanje. To potovanje prav tako ni enostavno. Ob premišljevanju današnjega evangelija nam to postane jasno. Jezusa je treba iskati. Želi, da ga iščemo. V tej želji se nam velikokrat dobesedno skrije. Kakor v evangelijih naletimo na veliko primerov, ko se je Jezus umaknil ljudem, tudi apostolom, se skril, se z njim danes enako dogaja tudi nam. Če ne bi bilo tako, bi se nehali truditi, bi se ga naveličali, ker bi nam postal preveč vsakdanji, najbrž bi nam bil hitro celo odveč in v napoto. Ljudje smo pač nagnjeni k lenobi. Zato se nam Jezus ne nastavlja v izložbah. Ve, da bomo srečanje z njim cenili samo, če se bomo potrudili. Evangeliji nas učijo, da to iskanje ni lahko. Usmiljeni Samarijan na poti v Jeriho ga je moral prepoznati kot pretepenega popotnika. Ko so ga apostoli našli kot vstalega od mrtvih, so mislili, da vidijo prikazen. Žene ob praznem grobu so ga morale prepoznati kot vrtnarja. Vsak dan sproti se nam skriva – zdaj v tem, zdaj v onem človeku… Skriva se nam v evharistiji, v zakramentu spovedi. Skriva, da bi se nam razodel po našem iskanju.

Izraelcem se je Bog razodeval v kruhu iz nebes, ki je bil mana. Zelo drobno zrnje. Jezus se razodeva v drobni stvareh. Kakor so morali Izraelci mano nabirati za vsak dan sproti, je ta naloga dana tudi nam: če nočemo ostati lačni, ga moramo neutrudno iskati vsak dan sproti.

Franc Likar, župnik