Današnji odlomek iz Markovega evangelija prinaša dve kratki in vsebinsko bogati priliki, s katerimi Jezus predstavi značilnosti Božjega kraljestva. Prva je prilika o semenu, ki se skrivnostno razvija v rastlino; druga pa je o gorčičnem zrnu, znano po svoji majhnosti, a iz njega zraste največje drevo na svetu.

Podoba semena je v Svetem pismu pogosta. Vedno je simbol Božje besede, ki jo Bog sam poseje ali vsadi v človekovo srce, da bi tam vzklila, se razrasla in obrodila sadove. To podobo smo srečali lansko leto v priliki o sejalcu, na 15. nedeljo med letom v Matejevem evangeliju.

Prva lastnost semena, ki je Božja beseda, je njena sposobnost, da se razvija sama od sebe, da se sama vrašča v brazde našega srca. Podobno kot seme ima Božja beseda moč, da človeka doseže v njegovih najglobljih plasteh, da ga preobrazi v njegovih sposobnostih: razum, srce, volja, občutljivost, itd. Ta moč prihaja od Boga. Božja beseda v Svetem pismu so Božje misli in čutenja, izražena v človeški govorici. V sebi imajo Božjo moč, ki je navadne človeške besede nimajo, čeprav so na zunaj lahko popolnoma enake, ali pa človeškemu ušesu celo lepše zvenijo. Človekova naloga je, da se Božji besedi odpre, ji da v sebi prostor. Božja beseda v dovzetnem človekovem srcu dela čudeže. Deluje sama od sebe, človeka odznotraj spreminja in prenavlja. Počasi, morda komaj opazno, spreminja naš način razmišljanja, naše čutenje, hotenje, celo naše vedenjske drže. Naše srce je sposobna preoblikovati, da postaja podobno Božjemu, Jezusovemu srcu, kot smo razmišljali in prosili minuli petek, ko smo obhajali praznik Jezusovega srca: »Upodobi naše srce po svojem srcu!«.

Ob tem je pomembno vedeti tudi, da ni nobenega prostora za neučakanost. Božja beseda deluje počasi, potrebuje svoj čas, kakor rastlina, od trenutka, ko je posejana v zemljo. Potrebna nam je potrpežljivost. Potrebna nam je vztrajnost. Če vztrajamo v branju Božje besede in v pripravljenosti, da ji pustimo delovati v nas, ne bodo izostali sadovi, ki jih lahko rodi v nas: nove ideje in zamisli, dobri navdihi in pobude, obnovljeno prizadevanje za vse dobro, tudi socialni čut do bližnjega, in še in še. Iz dneva v dan bomo doživljali, kako se Jezus preko premišljevanja njegove besede, zlasti še, če premišljevanje spremlja molitev, vedno bolj useda v naš um in v naše srce.

Drugo lastnost semena pa nakazuje prilika o gorčičnem zrnu. To je njena moč širjenja navzven, sposobnost izžarevanja, da doseže vse ljudi in vse okoliščine; se pravi, da prepoji ne samo posameznikovo srce, ampak vso človeško družbo, njene strukture, njeno kulturo – to pomenijo besede o velikanskem, širokem drevesu, da morejo ptice neba gnezditi v njegovih vejah. Ptice neba – ljudje vseh vrst, ras in kultur. Človek, ki sprejema Božjo besedo, je njen prenosnik navzven, v širše okolje.

Vztrajno prosimo Gospoda, naj krepi našo ljubezen do njegove besede, da bomo iz nje rasli sami in naša okolica; da bi postajali sami živi evangelij za naš svet.

Franc Likar, župnik