Praznik Svete Trojice je nekakšen povzetek vseh praznovanj, ki smo jih bili deležni v preteklih mesecih: od adventa in božiča do posta, velike noči in binkošti. Skozi ves čas se nam je razodeval Bog in prihajal k nam na nešteto načinov, v katerih smo zaznavali njegovo naklonjenost in bližino. Da te bližine velikokrat nismo zaznali, je bila v marsičem kriva naša mlahavost ali pa izgovarjanje, da nam je tako težko razumeti tisto versko resnico, ki smo jo praznovali. Kakšen božič že, zataknilo pa se nam je najbrž že prej, na začetku adventa ob verski resnici o deviškem spočetju Jezusa. Kakšna skrivnost so bili šele dnevi kot je veliki četrtek, velika noč, binkošti, kot bo Marijino vnebovzetje.

Kamor se obrnejo naše misli, povsod trčimo na nekaj, česar ne razumemo. Človek, ki količkaj razmišlja o teh načinih vstopanja Boga v naše življenje, je marsikdaj zaradi tega zmeden. In ko na vse to pride še oznanilo današnjega praznika, da je Bog eden v treh osebah, se nujno vpraša, zakaj ni Bog vendar malo bolj enostaven; zakaj je v veri vse tako komplicirano.

Toda: ali je Bog res skrivnosten, skrit in nerazumljiv? Ali mu ne delamo krivice, ko rečemo, da je preveč skrivnosten in nerazumljiv? Kdo je več povedal o sebi kot Bog? Kdo od nas je pripravljen povedati o sebi več, ko je povedal Bog! Koliko si upamo povedati o sebi drugim ljudem, nenazadnje – tudi Bogu. Kako se izmikamo, jecljamo, olepšujemo – na primer že pri eni sami spovedi?

Kdo se je torej bolj razodel od Boga samega? Od stvarjenja dalje je zgodovina sveta in človeštva eno samo razodevanje Boga in njegove ljubezni. Česa nam o sebi ni povedal? Česa nam ni dal, ko je podaril samega sebe, ko je poslal Sina, ki je največje razodetje Boga. Kaj nam je zamolčal o sebi, ko nam je poslal vse obilje darov Svetega Duha?

Težava je v nas. Vse bi radi dojeli z razumom. Toda ni nam dan samo razum, dano nam je tudi srce. Tukaj velja: Kdor hoče videti, mora  gledati s srcem. Tega ni prvi povedal Mali Princ. K temu nas je povabil Jezus v zadnjem stavku današnjega evangelija, ko pravi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«. S temi besedami tudi evangelist Matej zaključi svoj evangelij.

Če vem, da je Jezus z mano vse dni, potem vem o Bogu vse, kar mi je potrebno vedeti. Kolikokrat slišimo izpoved kakšnega človeka, kako je v preizkušnji, v trpljenju, v stiski delal samo tisto, kar je mogel – molil. In je čutil, kako mu je Bog blizu.

Bodimo pozorni na besedici »vse dni«. Dnevi pa vemo kakšni so; lepi in grdi, lahki in težki, nasmejani in objokani. Vse dni pa je jezus z nami. Kristus ostaja z nami vse dni, ne samo kdaj pa kdaj.

Če bi to razumeli, kaj vse bi bilo rešeno v našem življenju.

Franc Likar, župnik