Binkošti, poleg božiča in velike noči, so eden od treh največjih krščanskih praznikov. Binkošti so dopolnitev odrešenjske zgodbe: Jezusovega rojstva, smrti in vstajenja. Vse to se je zgodilo kot Božji dar za nas. Brez Svetega Duha je vse mrtvo, smo kot roboti in avtomati. Sveti Duh je dar, ki oživlja.

Nekje v apostolskih delih beremo pripoved, kako je apostol Pavel, ko je prispel v Efez in je tam našel skupino kristjanov, ki so bili samo krščeni in nič drugega, te ljudi vprašal: »Ali ste že prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« In kaj so mu odgovorili: »Saj še slišali nismo, da Sveti Duh je«. Če bi danes zastavil to vprašanje sodobnim kristjanom, bi dobil marsikje dobil enak odgovor. Vedeti, da Sveti Duh je nekaj drugega kot biti pri krstu in birmi. Slišati, da Sveti Duh je , pomeni klicati ga, vabiti ga v svoje življenje, se obračati nanj za darove prave modrosti, umnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti, strahu Božjega. V najbolj običajni molitvi k Svetemu Duhu molimo: »Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje!« k Svetemu Duhu se je treba obračati, saj sam on prenavlja ta svet in vsakega od nas. Molitvi k Svetemu Duhu, da temu svetu vrne dušo. Bog nam v svoji previdnosti lahko odreče marsikaj, za kar ga prosimo, ker to ne bi bilo za nas dobro; nikoli pa nam ne bo odrekel darov Svetega Duha, če ga bomo zanje prosili.

Kaj je tisto prvo, za kar je danes še zlasti potrebno prositi Svetega Duha, da stori med nami in v nas, razberemo iz prvega binkoštnega dogodka v Jeruzalemu. Zgodilo se je dvoje: apostoli so opogumljeni z močjo od zgoraj stopili iz dvorane zadnje večerje na ulico in šli po mestu med ljudi. Govorili so nov jezik, ki so ga vsi razumeli.

To še kako velja za nas kristjane. Izstopiti moramo iz svojega sveta, kjer se počutimo varni in tvegati stopiti na ulice današnjega sveta. Kako nas bo drugače bo kdo slišal, kako bo kdo izvedel za Boga in za njegove obljube, za to, kar želi Bogu današnjemu svetu dati?

Drugo, kar velja za nas: naučiti se moramo Božje govorice. Gre za novo govorico, ki je sad Svetega Duha: ljubezen, mir, potrpežljivost, zvestoba resnici, poštenje. To je jezik, katerega nas lahko nauči samo ta eden in edini učitelj – Sveti Duh. Obenem se z močjo svetega duha moramo boriti proti babilonski zmešnjavi – vemo, kaj je to: kjer se ljudje med seboj več ne razumejo, ker se ne razumejo vlečejo vsak po svoje in ne morejo narediti skupaj ničesar.

Nazadnje pa ob vsem tem velja: ne smemo se bati in ne smemo se sramovati, da je v nas Sveti Duh. Računati moramo na posmeh, kot so ga bili na binkošti deležni apostoli: novega vina so se napili. Pijani so, nori so.

Sveti Duh je duh moči, poguma, sveta… kdor živi iz Svetega Duha, bo na lastni koži doživljal, da je Kristus nespamet za ta svet, njegov križ pa pohujšanje. Današnji čas, sedanji trenutek našega slovenskega naroda – mislim tudi na bližnje volitve nas zelo sili, kliče in vpije, naj sami kličemo Svetega Duha in vpijemo po njegovih darovih.

Franc Likar, župnik